Po več letih življenja v Berlinu je namreč leta 2016 prevzela propadajoče posestvo in ga spremenila v živahno biodinamično kmetijo.
Čeprav je bila prepričana, da ne bo nikoli kmetica, ker na začetku dela na kmetiji ni obvladala, se je to spremenilo, ko je na literarnem večeru predstavljala knjigo Primerljivi hektarji.
V intervjuju je razkrila, kaj se je takrat zgodilo, kako ji je uspelo združiti pisateljevanje in kmetovanje ter obenem dati glas kmeticam, ki so pogosto preslišane.
Kaj ste najprej pomislili, ko ste izvedeli, da ste prejeli nagrado Prešernovega sklada?
Najprej sem morala sesti, saj nisem mogla verjeti. (smeh) Bila sem presenečena, saj sem delala na kmetiji, ko so me poklicali in mi sporočili novico. Potem je sledilo veselje, ker nisem nikoli razmišljala niti pričakovala, da bi lahko prejela Prešernovo nagrado.
V utemeljitvi Upravnega odbora Prešernovega sklada je med drugim navedeno, da je vaše pisanje »glas kmetic, morda eden največkrat preslišanih glasov v zgodovini, glas, ki smo ga večkrat slišali literariziranega kot pa resničnega«. Se strinjate, da je glas kmetic preslišan?
Zagotovo. Pravzaprav sem šele skozi literarno ustvarjanje, povezano z vsakdanom na majhni, mešani, tradicionalni kmetiji odkrivala ogromno spregledanih zaslug in talentov, ki jih imajo kmetice.
Poskrbele so za našo krajino, a le ne v kulturnem in geografskem smislu, temveč tudi za naše notranje duhovne geografije, odnos do narave, skupnosti in skrbi drug za drugega. Vse to je ogromna kopica dela, ki ni bilo opaženo, kaj šele, da bi bilo ovrednoteno in prepoznano.
Povsem sem se raznežila, ko sem prebrala obrazložitev, ki ste jo omenili. Globoko se me je dotaknila, ker je upovedala to, kar zadnja leta počnem, ne da bi to sploh načrtovala. Zgodilo se je spontano in zdaj čutim, da je bilo to zelo logično in intuitivno. Vedno bolj osmišljam svojo pot in jo doživljam kot metodo dela za prihodnost.
Prihod nazaj domov ni bil korak nazaj, temveč naprej. Šele čez nekaj let sem to zmogla prepoznati, ko sem z nekaj distance lahko prepoznala, kaj sem počela. Na samem začetku pa je bil to skok v črno luknjo in je bilo treba veliko stvari na novo uresničiti, saj kraj, v katerega sem se vrnila, ni bil enak in tudi jaz nisem bila enaka oseba.
Kdo vam je privzgojil ljubezen do narave in dela na kmetiji?
Oma in deda. Otroška leta sem preživela na njuni kmetiji. Vedno bolj se mi zdi to obdobje ključno za vse, kar počnem. Kajti ne gre le za ljubezen in naklonjenost do kmetije, temveč tudi za ogromno intuitivnega znanja in vednosti, ki sem ga v zgodnjem otroštvu posrkala vase, ko sem vstopala v odnose z bitji na kmetiji - to niso samo ljudje, temveč živali, rastline, mikroorganizmi, zemlja, umazanija.
Ne čutim nobenega odpora do tega, da sem umazana in da hodim po blatu, v tem vidim poseben dar, ki v sodobnem svetu ni samoumeven. Zmožnost vzpostavljanja odnosov z drugimi bitji, s kolektivi drugih bitij, je zelo pomembna. Skrb za druga bitja in zavedanje možnosti sodelovanja z njimi, četudi so ta bitja za nas nevidna in jih ne razumemo povsem, sem pridobila v otroštvu, pri omi in dedu.
Spoznala sem, da narava veliko stvari počne bolje od nas in da se lahko od nje učimo. Ko sem začela kmetovati, sem imela veliko utopičnih idej ...
