Poznava se že vse življenje, tako se vsaj zdi, dasiravno sva se seznanili v času službovanja. A kljub tej spodobni dobi, v kateri lahko človeka prepoznaš, se mi zdi, da temu nisem še niti malo blizu. Kar me pravzaprav pomirja in zaradi česar je ta pogovor tudi nastal.
Kdo je Mojca Mavec? Popotnica. Večplastna. Iskriva, strastna, razmišljajoča oseba. Vulkan ali mirna reka? Pogrešam jo na malih zaslonih, takisto drugi, mi pravijo. Prav kmalu naj bi se vrnila z oddajo Čez planke in ja, če česa ne mara, so to prav planke, ograje, skrivalnice. To pa vem in si upam zapisati. Vsaj to.
Zakorakali smo v leto 2025, dejali ste mi, da lansko za vas ni bilo najbolj preprosto. S čim vas je preizkušalo?
Oh, že začelo se je poskočno, za novo leto s tuk-tukom po luknjasti cesti Maduraja. Zelo preroško, z asfalta naravnost na makadam. Po uspešni televizijski sezoni leto suše, ukinjanje oddaj, preusmeritev dela na potovanja, vodenje tur po svetu. Kar je bilo prej hobi, je postalo še en poklic, ponovno učenje. A potovanja so bila zame vedno pomembna šola. Kot promet v Indiji – kaos, ki deluje, večno gibanje, kjer je edino pravilo to, da greš pogumno naprej in se prepustiš ritmu. Kako lepa lekcija za življenje.
Ločitev je dejansko več, to opažam tudi v svoji okolici. Moja starša nista bila dobra partnerja, kar je zelo zaznamovalo moje otroštvo. Verjetno bi bilo za vse lažje in bolje, če bi se ločila, a to takrat ni prišlo v poštev, češ, kaj bodo rekli drugi ali kaj to pomeni za otroke. Danes je drugače.
