Melani Mekicar: Tako pač deluje televizija

Ena bolj prodornih predstavnic generacije Z na našem medijskem prostoru je Melani Mekicar. Za njen optimizem pravi, da so zaslužni starši, saj so jo naučili, da se za nepomembne stvari res ni treba vznemirjati.

V sproščenem pogovoru sva obdelali veliko njenega dogajanja v preteklem letu, spregovorila je tudi o tem, kdo se je odločil, da ju skupaj z Blažem Švabom ne bomo več gledali ob petkih zvečer in kako se je bilo po desetih letih vrniti med ekipo serije Življenja Tomaža Kajzerja.

Za začetek bi si želela, da bralcem pojasniva vaš zaključek oddaje V petek zvečer. Kako ste doživeli odločitev, da se oddaja ukinja?

O tem je bilo že nekaj časa govora in niso nas ukinili, temveč se je ekipa sama odločila tako. O takšnem scenariju smo se že kar nekaj časa pogovarjali, zato novica ni udarila kot strela z jasnega. Ni me presenetilo in sem bila na dejstvo že malce pripravljena. V resnici je na televiziji tako, da nikoli ne veš, kdaj se bo kakšna stvar končala ali ponovno obudila. Lahko, da se čez eno leto spet vrnemo, lahko, da ne, vse je zelo nepredvidljivo. Tako pač deluje televizija.

Imate na televiziji že kakšen nov projekt?

Zaenkrat me na televiziji čakajo bolj igralski projekti. Oddaje, kjer bi bila v vlogi voditeljice, za zdaj še ni v načrtu. Bomo videli po novem letu, po navadi se takrat delajo kakšni bolj konkretni načrti. 

Gledalci vas bodo videli še na silvestrski večer, kajne?

Tako je, za silvestrovo bomo še skupaj, midva z Blažem in 14 voditeljev iz drugih uredništev iz RTV-ja.

Z Blažem Švabom in še 14 drugimi voditelji bo vodila oddajo na silvestrski večer. Foto: Adrian Pregelj/RTVSlo

Kot ambasadorka zdravja sodelujete z Ministrstvom za zdravje in ozaveščate o pomenu duševnega zdravja. Vaša generacija zelo odprto govori o svojem duševnem zdravju, veliko bolj se zavedate svojih občutkov in zdi se mi, da tudi veliko delate na tem, da se počutite dobro. Se strinjate z mojimi opažanji?

Kar sem ugotovila v sklopu ambasadorstva, ko sem se družila z mladimi in se z njimi pogovarjala, je, da se res bistveno več pogovarjajo o tem kot se starejši. Trudijo se destigmatizirati duševno zdravje in pogovor o njem. To sicer ne pomeni, da je njihovo duševno zdravje dobro, o tem morajo spregovoriti strokovnjaki.

Vedeti moramo, da je to generacija, ki bi najlepša leta srednje šole in začetek študija morala preživeti ob spoznavanju novih ljudi, preživela zaprta doma zaradi epidemije koronavirusa. Kar je zagotovo nanje močno vplivalo. Morda se ravno zaradi tega več pogovarjajo, saj so se le s pogovorom lahko soočili z vsem. Ja, zdi se mi, da dajo veliko na dobro duševno zdravje in jim je enako pomembno kot fizično.

PREBERITE ŠE -> Mag. Manca Čampa Pavlin: Ženske, prosim vas, začnite se bolj ceniti

Kako sami skrbite za svoje duševno zdravje? Delujete namreč izredno pozitivno. Doživljate tudi sebe in svoje življenje tako?

Po naravi sem optimistka in tako je od nekdaj. Starši so me od majhnega vzgajali v duhu, da se za nepotrebne stvari ni vredno živcirati in izgubljati svoje energije. Izjemno pomembno se mi zdi, kdo so ljudje, s katerimi si obkrožen. Velik pomen duševnega zdravja prispeva tudi gibanje, kar moram sicer priznati, da zadnje čase nekoliko zapostavljam. In kar sem ugotovila, ko sem delala na radiu, v jutranjem programu, da je ogromen del duševnega zdravja to, da dovolj spimo. Takrat sem bolj malo spala in se je zelo poznalo. Spati in se družiti s fajn ljudmi, to je moj recept.

Poleg pozitivnosti pa, ko slišim Melani, pomislim tudi na prodornost. Ste imeli že od nekdaj visoke ambicije ali se projekti dogajajo naravno?

Dolgo časa sem mislila, da se moja pot razvija organsko, a v resnici je vse posledica res trdega dela že od majhnega. Seveda takrat nisem tega jemala kot delo, rada sem nastopala, plesala, igrala. Po vsem tem so se začeli dogajati resni projekti, za katere se je morda zdelo, da prihajajo sami od sebe, a brez predhodnih izkušenj jih seveda ne bi bilo. Nekdo me je opazil na enem projektu, me poklical za drugega in tako naprej … Kot neka snežna kepa. Sem si pa takšnega dela od nekdaj želela.

Sedaj se bo bolj usmerila v igro. Foto: Adrian Pregelj/RTVSlo

V intervju s Tomažem Miheličem za Suzy sem prebrala, da ste hvaležni za dobre temelje, ki so se zgradili znotraj družine, kar ste mi omenili tudi že v današnjem pogovoru. Tam poveste, da nekih hudih travm nimate, še najbolj je bolel kakšen ljubezenski razhod. Zdaj ste že v petletnem razmerju z Markom. Kako bi opisali vajin odnos in kaj se vam zdi za partnerski odnos najbolj pomembno?

Ja, spet moram izpostaviti svoja starša. Doma sem imela zelo lep vzor kar se tiče partnerske zveze, moja starša sta skupaj od 16 leta. Živela in videla sem, kaj pomeni zdrav, spoštljiv, funkcionalen odnos. Enako zgodbo je Marko prinesel iz svojega doma in skupaj sva si, po mojem mnenju, ustvarila res lep in iskren odnos, kjer sva oba lahko točno to, kar sva.

Nobeden od naju se nič ne pretvarja, pogovarjava se čisto o vsem in v prvi vrsti sva drug drugemu najboljša prijatelja. Prav to se mi zdi bistveno za zvezo, poleg spoštovanja in komunikacije. Veliko stvari se lahko v partnerski zvezi zdi nepremostljivih, a ko se začnemo pogovarjati, hitro vidimo, da lahko s pogovorom marsikaj razrešimo.

Januarja vas bomo videli v seriji Življenja Tomaža Kajzerja. Bi se radi uveljavili kot igralka? Imate pred seboj še kakšen igrani projekt?

Ja, zagotovo si želim delati kot igralka. Takoj po plesu je bila igra moja druga ljubezen. O voditeljstvu namreč nikoli nisem razmišljala, dokler nisem začela voditi. Vedno je bila moja želja, da se preizkusim kot igralka, a nikoli ni prišlo do tega, da bi se vpisala na AGRFT, sem pa vedela, da bom prišla zraven na kakšen drug način.

Prva sezona Življenja Tomaža Kajzerja je bil moj prvi igralski projekt, ki sem ga delala pred desetimi leti. Zanimivo se je bilo vrniti v to isto ekipo. Zdi se mi, da se drugi v teh desetih letih niso bistveno postarali, jaz pa sem bila takrat res otrok, 13-letnica. Sedaj pa sem v povsem neki drugi vlogi. Igra je smer, v katero se bom v prihodnjem bolj osredotočala. Po novem letu prihaja tudi nova POP TV serija Skrito v raju, kjer se bomo tudi gledali.

Smo na vrhuncu veselega decembra. Kako sami doživljate praznovanja ob koncu leta? Greste čez leto, ki je za vami in delate načrte za prihodnje?

Vsako leto kolebam med tem, ali naj naredim iz konca leta pomemben, velik dogodek ali naj vse skupaj dojemam kot običajen dan. Zdi se mi, da bolj, ko se trudimo narediti zadnji dan leta nekaj posebnega, je lahko vse skupaj veliko razočaranje. Ali če ne gremo takoj 2. januarja v fitnes, nam kar pade motivacija in si rečemo, da bo to leto spet enako kot prejšnje.

Zadnja leta, ko se mi dogaja malce več stvari, grem rada čez leto, pregledam fotografije, obujam spomine s prijatelji. Vnaprej pa ne načrtujem preveč rada, nočem si ustvariti preveč pritiska. Zdi se mi, da so se mi najlepše stvari zgodile spontano. Manifestiram, to ja. A to je tudi vse.