Zakorakati v neznano smer ni bilo enostavno, vendar odločitve ne obžaluje, saj raje tvega, kakor da vztraja v coni udobja.
“Služba je zame postala nekaj povsem naravnega in običajnega. Na neki točki nisem več našla dovolj izzivov, zato sem se odločila, da bi delala nekaj, česar me je zelo strah – in to so bile številke. Kadar pripovedujem to zgodbo, se čudim sama sebi, da sem bila tako pogumna,” nam je v intervjuju zaupala Mateja Car.
Po poklicu ste profesorica slovenskega jezika in književnosti, vendar ste več kot deset let delali na radiu in televiziji. Zakaj pa ste se začeli ukvarjati s številkami?
Zanimivo je, da sem takrat, ko sem se odločila za študij, vedela, da se zagotovo ne želim ukvarjati s številkami, zato sem izbrala slovenščino. Od nekdaj sem rada govorila, nastopala in brala, tako da je bila slovenščina zame logična izbira, vendar nisem želela postati učiteljica ali profesorica. Potem sem začela delati kot moderatorka na televiziji in radiu, a je moje življenje sčasoma ubralo drugačno pot.
Služba je zame postala nekaj povsem naravnega in običajnega. Na neki točki nisem več našla dovolj izzivov, zato sem se odločila, da bi delala nekaj, česar me je zelo strah – in to so bile številke. Kadar pripovedujem to zgodbo, se čudim sama sebi, da sem bila tako pogumna in sem pri triintridesetih naredila korak iz cone udobja.
Imela sem namreč krasno službo, dobro plačo, čudovite sodelavce, vendar je v meni naraščal občutek, da se ne morem razvijati in narediti nekaj za druge ljudi, kar sem si vedno želela.
Vas je bilo strah stopiti iz cone udobja in začeti na novo?
Ne, nikdar me ni bilo strah zakorakati v neznano smer, morda tudi zato, ker sem imela pri tem podporo. Bolj bi me bilo strah ostati v coni udobja. Raje tvegam in poskusim nekaj novega, kakor da tega ne naredim.
Pomembno pa je dodati, da je bila moja prijateljica tista, ki je v Slovenijo pripeljala Brainobrain. Poznali sva se že od otroštva, zato sem ji zaupala. Na začetku nisva vedeli, če nama bo uspelo, kakšno zgodbo bova ustvarili in da bo toliko zanimanja.
Kot mama sem si namreč želela, da bi svojemu otroku predala znanja in veščine, da bi lažje živel in se znašel v odraslem svetu. Odrasli vemo, da se zaradi nekaterih stvari, ki nam v otroštvu niso bile dane, moramo zelo potruditi, da normalno funkcioniramo.
Zakaj pa vas je navdušil omenjeni program?
Najprej zato, ker ne gre za evropski program, zato je drugačen in sega v globino. Najbolj pa me je pritegnilo to, da je za številkami skrita psihologija, ki me je vedno bolj zanimala kot slovenščina ali karkoli drugega.
Brainonbrain namreč ni matematika, čeprav vključuje tudi logiko. Velik poudarek je tudi na tehnikah NLP (nevrolingvistično programiranje, op. a.), ki jih urimo z otroci – učimo jih torej orodij, ki jih lahko uporabljajo v življenju.
Kot mama sem si namreč želela, da bi svojemu otroku predala znanja in veščine, da bi lažje živel in se znašel v odraslem svetu. Odrasli vemo, da se zaradi nekaterih stvari, ki nam v otroštvu niso bile dane, moramo zelo potruditi, da normalno funkcioniramo. Ta program torej otroke uči stvari, ki jih ne poučujejo v šoli ...
