Manca Špik: Ugotovila sem, da lahko hčerki sama nudim več kot bi ji v dvoje
Manca Špik je kot pevka na slovenski glasbeni sceni prisotna že 20 let. Kot samostojna pevka se je prvič predstavila leta 2005 na Melodijah morja in sonca s pesmijo Solze z neba, za kar je prejela nagrado za najboljšo izvedbo. Pred kratkim je luč sveta ugledala njena nova pesem Rekel si.
Svoja otroška leta je preživela v Bohinjski Beli. Že nekaj časa biva v Ljubljani, kjer ima vse, kar potrebuje, na dosegu roke, vendar pa pravi, da si želi, da bi se na stara leta preselila nazaj na Gorenjsko. Ima 7-letno hčerko Lano, ki je po njenih besedah komunikativna deklica, ki rada poje in pleše.
V intervjuju nam je zaupala, kdaj je vzniknila njena želja, da se poda v pevske vode, s čim bi se najverjetneje ukvarjala, če ne bi postala pevka, kateri spomin iz preteklosti bi rada, če bi imela možnost, ponovno doživela ter kateri izziv šteje za enega najtežjih v svojem življenju.
Tako kot vsaki ženski, ki prvič postane mama, se mi je življenje postavilo na glavo. Gledala sem to čudovito bitje in se spraševala, v kakšno osebo bo odrasla. S tem, ko je Lana prišla na svet, sem sprejela največjo odgovornost v svojem življenju.
Dejali ste, da kar 10 let niste napisali nobene pesmi, nato pa so ideje prejšnjo pomlad kar privrele iz vas. Kaj menite, da je botrovalo temu, da je takrat po vsem tem času vaš navdih ponovno zaživel?
Mislim, da ni šlo za trenutno inspiracijo, ampak je ta želja oziroma potreba v meni rasla kar nekaj let. V lanskem letu sem v svojem življenju prišla do določenih zaključkov v zvezi z mojim odnosom do sveta, družine in tega, kar je v življenju pomembno, za kar se je vredno boriti.
Začela sem uživati v stvareh, ki sem si jim prej odrekala zaradi nekega 'višjega cilja', ki se pravzaprav vedno odmika. S tem, ko sem se prepustila in se začela v večji meri ukvarjati s svojimi hobiji, je na dan privrela tudi ta kreativnost. Ideje za nove pesmi in melodije trenutno kar bruhajo iz mene.
Ste že kot punčka sanjali, da boste postali pevka, ali se je ta želja v vas prebudila kasneje? Kaj vas je pri petju najbolj pritegnilo?
Moja sestra je tista, ki je že od malih nog dalje sanjala o tem, da bo postala pevka. Morda ravno zato sama na to sploh nisem pomislila. Najbrž bo zvenelo nenavadno, vendar tega nisem izrazila, četudi sem čutila podobno, saj bi imela sicer občutek, da sem sestro 'izdala'. Namesto tega sem jo raje podpirala pri njenem sanjarjenju.
Usoda je očitno želela drugače in tako sem povsem po naključju postala pevka. V času, ko je sestra nastopala v nekem duetu, sem jo nekajkrat nadomeščala. Nato smo vsi skupaj ugotovili, da sem kot ustvarjena za na oder (smeh).
S čim menite, da bi se ukvarjali, če vas življenje ne bi poneslo v glasbene vode?
Nimam pojma, a vsekakor bi počela nekaj v povezavi z umetnostjo. Risati oziroma slikati ne znam prav dobro. Morda bi postala gledališka igralka. Kot najstnica sem bila aktivna članica lokalne gledališke skupine oziroma kulturnega društva in všeč mi je bilo, ko smo nastopali. Seveda sem bila še bolj navdušena, če sem med gledališko igro morala tudi kaj odpeti.
PREBERITE ŠE -> Neisha: To so grozni spomini, tega v mojem življenju ne bo nikoli več
Ste mama 7-letni Lani. Kako bi rekli, da se je vaše življenje spremenilo, odkar je prišla na svet? Kako je materinstvo vplivalo na vaš življenjski slog in ali vas je na nek način tudi osebnostno spremenilo?
Tako kot vsaki ženski, ki prvič postane mama, se mi je življenje postavilo na glavo. Gledala sem to čudovito bitje in se spraševala, v kakšno osebo bo odrasla. S tem, ko je Lana prišla na svet, sem sprejela največjo odgovornost v svojem življenju; postati čudovita, sočutna mama. Mislim, da sem to zahtevno nalogo dobro opravila. Lana je namreč deklica, polna ljubezni in veselja.
Kakšno popotnico za življenje so vam dali starši in kakšno si želite vi dati hčerki?
Naši starši so vsem nam dali to, kar so lahko. So bili pa včasih drugi časi in moji starši so bili pogosto odsotni. Otroci smo tako večino časa odraščali kot samorastniki in vzgajali drug drugega. Moja starejša sestra Mojca je pogosto prevzela vlogo moje mami, ki je kot pevka nastopala v tujini, zato je bila praktično vse vikende odsotna. Sama skušam biti Lani na razpolago vedno, ko me potrebuje, in se pogovoriti z njo takrat, ko si to želi.
Kaj najraje počneta skupaj?
Imava zelo lepo navado, ki jo prakticirava vsak drug teden. Takrat greva skupaj nakupovat, nekaj pojest, nato pa se odpraviva v kino. To je samo najin 'babji' večer.
Otrok potrebuje stabilnost in mir, zato je zanj bolje, da se starša, če nista za skupaj, razideta.
Svoja otroška leta ste preživeli na Gorenjskem, kasneje pa ste se preselili v Ljubljano, kjer ste si ustvarili svoj novi dom. Kako ste se navadili na življenje v prestolnici? Pogrešate bližino narave ali vam mestni vrvež povsem ustreza?
Trenutno mi življenje v mestu zaradi številnih obveznosti ustreza. Moj dom se nahaja v bližini vseh večjih medijev, televizijskih studiev in koncertnih lokacij. Na stara leta pa si predstavljam oziroma želim, da bi se preselila nazaj na podeželje. Takrat se bom po vseh verjetnosti vrnila v domače kraje.
Za kateri izziv v vašem življenju bi rekli, da je bil za vas izjemno težek, vendar pa ste, ko ste ga premagali, postali močnejši in bogatejši za nova spoznanja?
Odločitev, da se s hčerko izselim iz skupnega doma, v katerem je živel tudi moj nekdanji partner in njen oče, je bila težka, vendar ko sem ugotovila, da lahko svojemu otroku sama nudim več kot bi ji v dvoje, z njo nisem odlašala. Otrok potrebuje stabilnost in mir, zato je zanj bolje, da se starša, če nista za skupaj, razideta.
Vsako življenjsko obdobje ima svoj čar, vendar pa če bi imeli možnost, da bi se za en teden vrnili v preteklost in podoživeli določene spomine in občutke; v katera leta bi se najraje vrnili in kaj bi si želeli še enkrat izkusiti?
Še posebej lepi spomini me vežejo na začetke moje glasbene kariere; na prve festivale in prve občutke na odru. Vsak od nas potrebuje nekaj dopamina, ob takšnih priložnostih pa te hormoni sreče kar preplavijo. Ti občutki so najmočnejši prvič, ko se z njimi srečaš, kasneje pa niso več tako intenzivni.
Kaj vas poleg petja v življenju najbolj osrečuje?
Umirjeno življenje, meditacija, sprehodi v naravi, delo na sebi, joga, potovanja, branje, klepeti ter druženja s hčerko in s prijatelji. Nešteto stvari je, zaradi katerih rada živim.
Ko razmišljate o prihodnosti; kateri so tisti cilji, ki bi jih še radi dosegli, in želje, ki so zaenkrat še neuresničene?
Večino ciljev, ki sem si jih v življenju postavila, sem dosegla, zato se prepuščam toku. To ne pomeni, da nimam več želj, vendar pa stvari sprejmem take, kot pridejo, in od drugih ne pričakujem preveč. Hvaležna sem za to, kar mi je dano.
