Zagotovo so k temu pripomogli tudi njegova spontanost, odprtost in humor, občasno začinjen s samokritičnostjo. Izleti v hribe in alpinistična literatura ga učijo pomembnih življenjskih lekcij, vsakodnevna vadba qi gonga pa ga umirja, tudi pred koncerti.
Rojeni ste ob morju. Kako je bilo odraščati ob tem darežljivem šumenju in vonju?
Tisti, ki živimo na Obali, smo do morja krivični. Zdi se nam samoumevno in ga skorajda ne opazimo. Lahko rečem, da je bilo moje otroštvo večinoma brezskrbno. Oče in mama sta moderna in odprta. Vcepila sta mi lepe vrednote, ena od njih je poštenost. Oba znata objeti in tudi jaz se rad objemam, saj čutim, kako zdravilno je. Ko sem imel sedem let, sta se ločila.
Čeprav je bila to naporna izkušnja za takšno starost, sem imel kljub temu kasneje ob sebi vedno štiri podporne stebre, nova partnerja mojih staršev sta me namreč vzela za svojega. Moj očim – lani je žal umrl – je pripeljal k nama z mamo še svoja otroka. Čeprav nista krvna sorodnika, jima rečem brat in sestra.
Večkrat slišim: »O, brata imaš! Koliko pa je mlajši od tebe?« »Sedem mesecev,« odgovorim. Ob začudenem pogledu skušam razložiti: »V bistvu je polbrat. No, v bistvu mi ni nič.« (smeh) Travmo ločitve sicer še vedno nosim v sebi, na vsakih nekaj let privre na dan, ko spijem kakšno kapljico preveč. (smeh)
