Skozi popkovine, ki nas vežejo s predniki, črpamo bolečine, a tudi blagoslove

Pred kratkim je izdala tretji del knjižne uspešnice 7 kg do sreče, ki je duhovit, a obenem vključuje tudi bolj trpke tone. Maja Gal Štromar je v roman spretno vtkala vprašanja o staranju, minevanju, smislu življenja, rdečo nit pa predstavlja iskanje doma in stika s koreninami.

»Brez korenin ni kril. Odrezanost od tega, od kod izviramo, je lahko nevarna. V bistvu je to nemogoče. Vedno smo povezani z našimi družinami, preddružinami,« pravi pisateljica, ki je ustvarila obsežen pisateljski opus, saj je napisala že šestnajst knjig.

Nedavno ste izdali tretji - zadnji del knjižne uspešnice 7 kg do sreče. Tokrat ste knjigo izdali v samozaložbi. Zakaj?

Trilogija 7kg do sreče ima posebno usodo, več staršev ali več psevdostaršev oziroma psevdozaložnikov. Kot bi se vsebina nekako prekrila z realnostjo. Namreč tudi Mara Vodopivec se znajde v različnih psevdovlogah. Prvi založnik je bilo Delo, za drugi del se ni odločilo, ta je izšel preko Buče in mojega zavoda med pandemijo, tretji del pa sem v celoti prevzela sama.

Nekaj založniških ponudb je sicer bilo, a so bile s finančnega vidika precej nespodobne za kaliber pisateljice s šestnajstimi izdanimi deli. Ne obžalujem tega koraka, nikakor ne, a je res naporno biti vse v enem.

Glavna junakinja Mara Vodopivec se v tretjem delu sooča s tegobami staranja. Kako ste oblikovali lik, da se zdi tako resničen?

Delo pisatelja je vstopanje v različne like, ki niso nujno povezani z nami. Tudi v predstavi Absurdanija vstopim v vlogo diktatorja in ob pogledu na fotografije, še mene zmrazi … Gre za natančno opazovanje in dobršen del domišljije, pa tudi za znanje, ki ga pridobivam skozi (samo)učenje psihoanalize. No, je pa tudi res, da me od Marinih 60 loči le še petletka. Vprašanje staranja, predvsem minevanja in posledično vprašanje smisla bivanja na tej zemlji, je od vedno vtkano v moja razmišljanja ...