Ona je avtorica in ilustratorka svetovno oboževanih in nagrajenih slikanic za otroke, on pa priznani karikaturist, stripar, glasbenik in likovni delovni terapevt, ki je dolga leta vodil delavnice art terapije v psihiatrični bolnišnici Vojnik.
Čeprav vsi trije živimo v Celju, sem se tisti dan, ko smo se dogovorili za intervju, ravno vračala iz Ljubljane. Štajerska avtocesta je bila spet zabita, zato Lilo Prap pokličem in ji povem, da zamujam ter jo vprašam, ali lahko malo prestavimo srečanje.
»Super, ker sem zmatrana ko pjes,« reče v pristni celjščini. Za njo je namreč kar nekaj ustvarjalnih delavnic, ki jih za otroke organizira v svoji galeriji, na zadnji med njimi je gostovala priznana ameriška pisateljica Barbara Jean Hicks, s katero sta že pred leti ustvarili priljubljene slikanice za angleško založbo Random House. Hicksova je tokrat prvič prišla v Slovenijo in ob Lilinem gostoljubju ter ogledu številnih znamenitosti Celja in bližnje ter daljne okolice ugotovila, da je Slovenija prekrasna dežela z izjemno prijaznimi ljudmi.
Ko se končno pripeljem do Zupančičeve pravljične vile v Šmarjeti, me Lila že pričakuje na dvorišču. Odpelje me v galerijo, kjer je tudi njen atelje. Nekoč je ustvarjala na podstrešju, zdaj pa njeni živalski junaki že skoraj dve desetletji nastajajo v bivšem hlevu za konje, ki sta ga z možem Borijem Zupančičem preuredila v tri ogromne umetniške prostore z velikimi okni, ki vanje spustijo obilo naravne svetlobe.
Na večini sten kraljujejo Liline pisane živali. Ena soba je njen atelje, druga je z dolgo mizo in stoli namenjena ustvarjalnim delavnicam, tretja pa je urejena kot igralnica za otroke, kjer ne manjka udobnih naslanjačev, zof in blazin ter polic, ki se šibijo pod otroškimi knjigami – tako njenimi, kot knjigami drugih avtorjev. Igralnica je v duhu dinozavrov, saj so po stenah Liline ilustracije, ki jih je ustvarila za svojo slikanico Dinozavri?!
Ko jo vprašam, ali kaj pogreša podstrešje, pove, da je tudi tukaj prisotna podobna ustvarjalna energija, vendar ima nova galerija eno slabost, v hladnih mesecih jo je zaradi izredno visokih stropov težko ogrevati. V smehu mi razkrije, da si je neko zimo celo nakopala inšpekcijo, ker so za ogrevanje porabili toliko olja, da je inšpektor mislil, da z njim zalaga celo Šmarjeto.
A ko njen dom obiščejo njeni oboževalci, tako otroci kot odrasli, je vse sama toplina. O tem sta z Borijem sanjala, da bi na njunem posestvu zaživela nekakšna umetniška komuna, kjer se ne bi odvijale samo razstave in delavnice, ampak kamor bi na rezidenco prihajali tudi umetniki iz Slovenije in sveta.
Preden začneva intervju, Lila skoči v sosednjo poslopje po Borija, ta v svojem ateljeju (njuna umetniška prostora sta ločena, ker rada ustvarjata vsak v svojem miru) riše karikature slovenskih književnikov za Mednarodni Lirikonfest Velenje. Pravi, da je na tesnem s časom in da se nama ne more pridružiti, pa vendar naju pride vmes pozdravit in takrat mi na moje presenečenje zaupa pravo bogastvo anekdot, ob katerih umiramo od smeha, čeprav pogovor sprva začne takole:
Bori: O svojem delu ne bi govoril. Lahko pa povem, kako sva se spoznala.
No, to me zanima!
Lila: Mene tudi!
Kdaj sta se torej spoznala?
Bori: Uh, enkrat v 70. letih.
Se pravi, ko sta bila še najstnika?
Oba: Malo kasneje.
Bori: V bistvu sem podrobnosti že malo pozabil.
Lila se zakrohota.
Kaj ne praznujeta obletnice?
Bori: Spomnim se, da sva oba igrala košarko. Fantje smo na košarkarskih tekmah radi opazovali tekmovalke in Miša mi je padla v oči.
(Miša je Lilin vzdevek, ki ga uporabljajo njeni domači.)
Lila se spet zasmeji.
V bistvu vaju je združil šport, ne pa umetnost?
Bori: Ja, res ...
