Rojena v Sankt Peterburgu je dvanajstletna prišla v Slovenijo. Obljubljeno ji je bilo boljše življenje kot tisto, ki ga je s sestrico živela na ulicah okrožja Nevski. Boljše kot tisto v sirotišnici. A kar jo je čakalo, je snov najhujših nočnih mor. Ko so se spomini boleče preteklosti začeli oblikovati v vso resnico, nič več obremenjeno s strahom, se je odločila, da pove svojo zgodbo. In z njo morda vzpodbudi številne druge žrtve, odrasle in otroke, ki tam zunaj še vedno živijo z utripajočo temino pod prsnico. Zaradi zločinov tega človeka.
Kot otrok sem prebolela zelo hudo epilepsijo s sedemmesečno amnezijo. Obenem sem se zdravila zaradi tuberkuloze. Moj imunski sistem je bil uničen. Nič čudnega; če živiš na ulici, ješ kot podgana. Zelo pogosto sem imela bolečine v trebuhu. Ker sem o njem do takrat že večkrat slišala, da zdravi z rokami in da se k njemu zatekajo bolni otroci z vsega sveta, se mi ni zdelo nič čudnega, ko je položil roke name.
Kako bi opisali svoje otroštvo?
Uf (zavzdihne), v enem stavku: bitka za preživetje. Oče je imel manično depresijo. Večkrat je skušal narediti samomor. V zadnjem poskusu mu je »uspelo«. Obesil se je na otroško gugalnico. Jaz sem imela 11 mesecev, sestra pet let. Od takrat je šlo vse samo navzdol ...