V Stari Ljubljani je stara hiša. Vzpneš se po stopnicah in vstopiš v bogastvo osebnih zgodb iz globine mnogih ljudi, v družbo Tineta Papiča, mednarodno priznanega jungovskega učnega psihoanalitika in supervizorja, predsednika slovenskega združenja za analitično psihologijo. Tine Papič je soustanovitelj Odprtega inštituta za psihoterapijo v Ljubljani, kjer deluje kot analitik v zasebni praksi. Svoje delo opiše kot »vedno zanimivo in nagrajujoče« in z nasmehom doda, da je v psihoanalizi tudi kanček umetnosti, včasih je kakor jazz. Glasbenik mora imeti veliko teoretičnega znanja, a mora istočasno obvladati improvizacijo. S pogledom zaobjame umetniške slike na steni in še poudari: »Psihoanaliza ni copy paste. V njej je tudi igrivost.« Po vsaki terapiji si vzame vsaj pol ure časa, zapiše svoje občutke, ideje, uvide. Se razbremeni teže zgodb. Na njegovi mizi je škatlica z robčki ...
Zdi se, da v Sloveniji s psihoanalizo vselej pridemo – do vojne. Do prve in do druge svetovne vojne. Našli klienti niso bili tam, so druga, tretja generacija. A so oblikovani, travmatizirani s travmami prednikov, ki se nanje prenašajo na tak ali drugačen način.