Jasmina Kozina Praprotnik: Vedela sva, da sva kriva. Nisva zaupala v znanost.

Odlično formo pri 48 letih pripisuje temu, da letos s skupinami Urbanih tekačev, gre za organizirane skupine, ki jih vodita z možem Urbanom Praprotnikom, res veliko teče.

Poleg rednih treningov meni, da k dobri telesni pripravljenosti prispeva tudi njena prehrana. A kljub temu, da niza odlične rezultate, bo šla na ljubljanski maraton z drugačnim ciljem.

V kakšni tekaški formi ste trenutno?

Z veseljem lahko rečem, da v zelo dobri. Na vseh treh letošnjih slovenskih maratonih sem tekla najhitreje doslej. V Radencih, na istrskem maratonu in na bovškem sem bila na 42 kilometrov prva Slovenka. Na istrskem sem bila absolutna zmagovalka med ženskami, na bovškem druga za Italijanko, v Radencih pa sta bili prva in druga Kenijka, tretja Hrvatica in potem jaz. Na ljubljanskem ne bi bila, sem pridejo res hitre.

Trenutno res veliko tečem, ker vodim osem skupin na teden in se je moja količina teka občutno povečala. Sicer je polovica teh treningov z začetniki in so zato ti teki zelo lahkotni. A tudi tak lahkoten tek te utrdi. Poleg tega pa so najhitrejši Urbani tekači postali res hitri. Ko vodim te, tudi jaz veliko pridobim, saj jim želim biti kos. Pa tudi moj mož Urban je v zelo dobri formi, in ko tečem z njim, se moram kar potruditi. No, včasih ga tudi prehitim.

Najprej je trenirala plavanje, a ko se je naveličana biti z glavo pod vodo, v tišini gledati v ploščice, je začela teči in že pri 11. letih tekla 20 kilometrske teke. Foto: Osebni arhiv

Pogovarjava se dobra dva tedna pred ljubljanskim maratonom. Kako potekajo ti zadnji dnevi pri vas? Letos imate prav poseben cilj, kajne?

Res je, imam posebno nalogo, ki se je zelo veselim. Lahko rečem, da me čaka zelo plemenito delo, saj si je Kazimira Lužnik, ki je letos dopolnila 90 let zamislila, da bo pretekla pol maraton. Spomladi me je poklicala in dejala, da trenira, saj si želi na ljubljanskem maratonu preteči 21 kilometrov. Seveda sem jo pri tem podprla in ji obljubila, da bom šla z njo.

In sem začela pripravo. Najprej sem obvestila organizatorje, naredili sva nekaj skupnih treningov, načrt. Obvestila sem tudi Združenje atletskih veteranov Slovenije, da so preverili, kakšen je postopek za prijavo poskusa postavljanja svetovnega rekorda. Ta je zdaj v kategoriji 90 plus postavljen na 3 ure in 33 minut. Želja je, da bi bila Kazimira hitrejša, torej že 3 ure in 32 minut bi bila zmaga. Če ji to ne bo uspelo, pa bo seveda zmagovalka v vsakem primeru.

Kazimira teče vsak dan tri ali štiri kilometre, za 90-letno staro žensko je to fantastično. A za polmaraton je to rahlo premalo. Zato ji rečem, da bo treba kakšen dan tudi desetko preteči. Kontrolno točko imava prihodnji teden, ko bova v Slovenj Gradcu tekli deset kilometrov na Teku miru. Bomo videli, kako ji bo šlo. Kakorkoli bo, bo dobro. Tudi če ji ne uspe podreti svetovnega rekorda, vem, kaj bo rekla: »Nič hudega, bom pa zdaj začela bolj resno trenirati za naslednje leto«. Ona bo šla v vsakem primeru optimistično naprej.

Predstavljam si, da vam je gospa Kazimira velik navdih. Česa ste se naučili od nje?

Kazimiro poznam že kar dolgo, opazovala sem jo na vseh tekih, kjer je bila. To njeno energijo, veselje do življenja pač opaziš. Lepo naličena gospa v pajkicah v prvi vrsti z dvignjenimi rokami in nasmehom do ušes, človek je ne more spregledati.

Najprej sem napisala knjigo o Heleni Žigon, in ko sem jo zaključila, sem vedela, da bo druga knjiga o Kazimiri. Takrat sva se začeli bolje spoznavati. K njej sem hodila v Slovenj Gradec, pripovedovala mi je svoje življenje, jaz sem jo poslušala in pisala.

Kazimira je moja velika vzornica, s katero se redno slišiva. Njena volja do življenja je nalezljiva. Všeč mi je to njeno neverjetno zaupanje v življenje, to, da je sposobna ves čas videti dobre stvari. Vsi vemo, da ni vedno lahko, a ona je sposobna iti čez to, videti dobro. To je največ, kar lahko narediš, zase in za druge. Da imamo pozornost na svetli plati življenja. Itak je veliko temnega, ampak lažje in lepše nam bo, če pogledamo na svetlo stran. Kazimira je mojstrica v tem, v zaupanju v prihodnost in v dobro sočloveka.

Kazimira Lužnik si je za 90. rojstni dan zaželela, da na največjem tekaškem dogodku jeseni preteče polmaraton. Foto: Osebni arhiv

Sta z možem Urbanom kdaj preštevala, koliko tekačev teče zaradi vaju?

Precej, ja (smeh). Zelo veliko. V najini adremi za pošiljanje elektronske pošte jih je okoli šest tisoč. To so vsi, ki so na neki način bili z nama v stiku, ali na treningu ali na potovanjih ali sva jim individualno svetovala. Sicer pa jih je še več. Urban se zelo veliko pojavlja v medijih, na radiu, piše kolumne … Trenutno pa z nama vsak teden teče okoli 300 ljudi.

Zgodijo se res lepe zgodbe, ko ljudje, ki so bili prepričani, da niso za tek, spoznajo, da jim gre. V skupinah začetnikov so tudi taki, za katere lahko rečem, da so prišli naravnost iz kavča. Med njimi tudi ljudje, ki so bili prepričani, da niso za tek. Ko človek ugotovi, česa je sposoben, ko spozna neko novo plat sebe, se mu odprejo nova obzorja v življenju. In ko človek premaga neko neugodje, ko razširi svojo cono udobja, se dobro počuti tudi v tem, da globoko zadiha, da začuti telo, da mu razbija srce in to je res izjemen občutek, ki te navda z nekim dodatnim veseljem za naprej.

Zato se mi zdi zelo plemenito, da Mestna občina Ljubljana podpira in subvencionira treninge za začetnike, ki so zanje povsem brezplačni. Ti potekajo od septembra do konca novembra in potem spet tri mesece spomladi. Vsak se lahko pridruži kadarkoli, tudi zdaj lahko začne. Od ponedeljka do četrtka začnemo s skupnim ogrevanjem, potem pa se razdelimo v tri skupine od lahkotne, srednje do malce hitrejše. Vsak izbere zanj primerno vadbo.

Ti treningi vključujejo veliko vaj, ker se mora vadeči najprej utrditi, pripraviti svoje sklepe in mišice na obremenitev, ki jo prinaša tekaški korak. Velik poudarek pri začetnikih je namreč preventiva in postopen napredek, saj si res ne želimo, da bi začetnik zaključil, da tek ni zanj. Če je v tek uveden nežno, primerno, bo po teh treh mesecih začutil, da mu gre dobro in bo nadaljeval. In to je naš cilj.

Letos sta oba z Urbanom v odlični tekaški formi. Foto: Osebni arhiv

Veliko sta jih spodbudila k teku, ali tudi vi tečete zaradi Urbana?

Na neki način res. Ni pa me izvlekel s kavča, jaz sem v otroštvu trenirala plavanje, a sem se naveličala biti ves čas z glavo pod vodo, v tišini gledati ploščice … Ko se mi je to pri 11 letih uprlo, sem nadaljevala s tekom. V Piranu smo imeli trenerja, ki je z nami na vsakodnevnem treningu pretekel okoli 10 kilometrov. To so bili verjetno drugi časi. Ob koncih tedna nas je vodil na razna tekmovanja v Italijo, tam smo pretekli tudi po 20 kilometrov.

Si mislim, da ni bilo veliko 11-letnikov na teh tekih.

Ne, ni jih bilo. Samo naša piranska skupina, motivirana zaradi dobrih nagrad. V glavnem praktičnih od lokalnih sponzorjev, nam se je takrat zdelo vredno truda. (smeh) Tako da sem bila tekačica že od mladosti. Potem pa sem spoznala Urbana, dan po Ljubljanskem maratonu me je ogovoril, ker je predpostavljal, da sem dan prej tekla. Srečala sva se namreč v savni in je mislil, da sproščam mišice. Takrat sem se odločila, da z naslednjim dnem začnem trenirati za naslednje leto. Potem so se zgodili Urbani tekači, začel je z ljubiteljsko tekaško skupino, v katero sem se takoj na začetku vključila, se zaljubila v Urbana in ponovno tudi v tek.

Z Urbanom imata veliko družino, šest vas je skupaj. Ste si od nekdaj želeli veliko otrok?

Uh ja, jaz bi jih imela še več. Če bi prej začela, bi imela vsaj še dva. A zadnjega sem rodila pri 40. letih in sem začutila, da je dovolj.

Predstavljam si, da ste si sami sebi kot družina dovolj in da radi preživljate čas sami?

Mi smo res veliko med ljudmi in takrat, ko smo sami, to toliko bolj cenimo. Sicer pa otroke učiva odprtosti, pomembnosti medgeneracijskega povezovanja, tega, da jim ni težko poklepetati z nekom, ki ga prvič vidijo, ga vprašajo, kako je, kaj počne …

Nama se zdita vključenost v družbo in povezanost izrednega pomena. Boriti se moramo proti osamljenosti, ki pesti premnoge. Zato res s srcem vabiva čim več ljudi, da se pridružijo Urbanim tekačem. Ravno zaradi tega sva tudi spremenila ime v Urbani tekači in pohodniki, saj nočemo delovati kot zaprta družba tekačev, ampak biti odprti do podobno mislečih ljudi. Skupaj lahko ustvarimo boljšo različico sebe in posledično boljšo družbo, boljši svet.

Pravi, da vsak otrok v družino prinese novo dinamiko in da ima njihov najmlajši kar pet vzgojiteljev. Foto: Osebni arhiv

V času individualizma se zdaj končno spet več govori o tem, kako pomembna je skupnost.

Točno tako. Kot antropologinja me zelo zanima tudi ta tema. Znanstvene raziskave dokazujejo, kako pomembno je, da si povezan s svojo skupnostjo. Kako to vpliva na tvoje zdravje. Saj velja, da boš ti zdrav toliko, kolikor bo zdrava tvoja skupnost. Povezovanje je res pomembno. Tudi iz tega vidika sem hvaležna Mestni občini, da podpira tekaške treninge za začetnike in povezuje tudi na tak zdrav način.

Vsak otrok v družino prinese novo dinamiko, kako se je vajina vzgoja spremenila od prvega do zadnjega? Sledita vedno istim vrednotam ali je pri štirih otrocih že vse 'na glavo'?

Seveda se je z vsakim novim otrokom veliko spremenilo. Ko je bila prva punčka, ki ima drugega očeta, sva jo dva vzgajala. Kmalu sicer štirje. Ko je prišel drugi, sva ga vzgajala midva z Urbanom in starejša sestrica, ko je prišel tretji, midva in oba sorojenca, najmlajši pa ima okoli sebe že pet vzgojiteljev.

Najine osnovne temelje vrednote ostajajo enake, ampak, ker je vsak otrok svoj svet, je pri vsakem drugače, pri vsakem malo tipaš, kakšne so njegove potrebe. Kje so njegove šibke točke, kje potrebuje malo več podpore, kje ga pustiti, kar zmore sam. Vzgoja je nenehen proces, ves čas se učimo. Delamo napake, jih popravljamo in gremo naprej.

Zagotovo je v taki veliki družini veliko dinamike. Lahko rečem, da vzgajam precej mirno, nikoli ne povzdignem glasu, a moram biti tudi izredno odločna. Včasih se počutim, kot da imam težek voz, ki ga moram vleči naprej, saj so naši dnevi res dinamični, in da uskladimo vse obveznosti in vse želje, vse krožke in treninge, je potrebne ogromno kombinatorike. V takem tempu bi se brez odločnosti vse sesulo.

Omenili ste napake, ki jih vsi starši počnemo in se iz njih marsikaj naučimo. Vidva imata tudi izredno neprijetno izkušnjo, ki je bila posledica vajine odločitve o cepljenju, kajne?

Uf, veste kakšna slaba vest naju je mučila?! Naredila sva napako, zagotovo.

Izhajala sva iz tega, da se mi praktično še prehladimo ne. Veliko smo v naravi, prehranjujemo se vegansko, kakšen od otrok je občasno vegetarijanec, a v glavnem smo rastlinojedi. In za naš imunski sistem to deluje, ker smo res zdravi. In ko je bilo treba otroke cepiti, sva razmišljala na ta način, in pa da teh bolezni ni več. In sva odlašala. Težko tudi sprejmem, da sem v nekaj prisiljena, želim odločati s svojo voljo, zato sva bila mnenja, da najini otroci tega ne potrebujejo.

No, dokler dva otroka, stara dve in štiri leta, nista zbolela za oslovskim kašljem. Potem nama je bilo pa zelo žal. Vedela sva, da sva midva tista, ki sva kriva. Zaradi lastne šlamparije, nezaupanja v znanost. Trajalo je šest tednov. Šest groznih tednov. Potem sva jih dala cepiti in o tem tudi javno spregovorila.

Priznam, to, da nismo niti prehlajeni, nama je malo stopilo v glavo. Ampak potem sva spregledala, da tega ne gre mešati. Če skupna imunost pade, se lahko vrnejo vse bolezni. In to res težke bolezni, ne le en blagi prehlad.

Živite v središču mesta, a verjamem, da ste močno povezani z naravo. Kam greste najraje?

Zelo smo povezani z naravo, midva z Urbanom tako in tako praviva, da so najine pisarne Ljubljanski grad, Tivoli z Rožnikom in Golovec. In vsi ti trije hribčki so čudoviti. Tam se dogaja najina služba.

Tudi to, da iz našega stanovanja vidim gozd, mi je izredno pomembno. Vedno bolj potrebujem naravo. Rada sem v mestu, po izobrazbi sem tudi kulturologinja, ampak nahranim se v naravi. Tudi zacvetijo zunaj.

Evolucijsko smo narejeni tako, da potrebujemo naravo, visoka drevesa, debla, korenine, zeleno barvo. Če si to redno podarjamo, bomo v redu.