Njena srčnost se skriva v širokem nasmehu, njena moč v vztrajnosti in iskrenosti. Povedati na glas, ko se vsi obračajo stran in molčijo, s prstom pogumno pokazati na nesmisle in krivice sveta, a pri tem ostati v svojem jedru, zvesta sebi in svojim vrednotam. Marsikdo tega ne premore, a Irena Joveva hodi skozi življenje s pokončno držo in upanjem v lepši jutri, za katerega pravi, da ga bomo dosegli le s sodelovanjem.
Da nas družinsko okolje zaznamuje, je vsem dobro znano dejstvo. Kakšno popotnico so vam dali starši, v kakšno gnezdo ste se rodili?
Ko me kdo od tistih samooklicanih »domoljubov« pošilja tja, od koder sem prišla, se jim ta zarota vsakič znova podre, ko ugotovijo, da sem v resnici rojena v Kranju (smeh). Tako kot se jim podirajo vse druge teorije zarot in laži v povezavi z mano.
Oče in mama sta se v Slovenijo preselila nekje v 70. letih prejšnjega stoletja, na Jesenice. Neizmerno sem jima hvaležna za to, da ju nikoli ni bilo sram njune preteklosti, čeprav je bila težka, saj v nasprotnem primeru ne bi šla s trebuhom za kruhom. Naučila sta me, kako pomembno je poznati, predvsem pa spoštovati svoje korenine, kot je najmanj enako pomembno spoštovati svojo domovino. Moja je seveda Slovenija.
Vedno rečem, da je slovenščina moj materni jezik, makedonščina pa moj dobesedno materni jezik. Ponosna sem na to, da sem odraščala v delavski družini. Ponosna sem na to, da je oče delal v železarni, da je bila mama čistilka. Dala sta mi vse, kar sta mi lahko, hkrati pa me nista razvajala. Nikoli mi ni nič padlo z neba.
Kakšno je bilo odraščanje na Jesenicah, kjer še danes število priseljencev, še posebno iz držav bivše Jugoslavije, narašča?
Takrat se morda niti nisem zavedala, da mi res popolnoma nič ni manjkalo, seveda ni bilo vse popolno, toda ko se zdaj ozrem nazaj … Moji spomini na odraščanje, otroštvo in mladost so res čudoviti. Za nič na svetu jih ne zamenjam. Nikoli ni bilo pomembno, kdo je kaj po narodnosti, poreklu, veri; pomembno je bilo, kdo je kakšen človek. In mi v soseski smo bili vedno človek človeku ...
