Svojo permakulturno in zeliščarsko posest je poimenovala PermaMama, saj pravi, da jo je zemlja nad Rimskimi Toplicami sprejela »ljubeznivo kot kakšna mama, ki me objame in mi odpušča iskanja in napake ter me včasih nežno, včasih pa tudi s kakim odločnim oštevanjem usmerja, kaj in kako naprej«. Ob tem se Ines Drame pošali, da bi lahko izbrala tudi ime PermaLjubica, čas bi namreč že bil, da začnemo z naravo delati nežno in ljubeče, ne pa ves čas pričakovati, da nam bo samo enosmerno dajala in skrbela za nas.
Ines mi je v intervjuju razkrila, kaj jo je gnalo stran od mestnega vrveža in kaj pravzaprav je permakultura ter kako lahko njena načela obogatijo tudi naša zasebna življenja ter odnose z ljudmi. Trdno verjame, da moramo preseči kalkulativna delovanja in prenehati razmišljati samo v smeri, kaj se splača. »Dokler vse presojamo skozi plačilo, se v našem življenju ne bo veliko spremenilo,« pove.
Doštudirali ste novinarstvo, delali v medijih in v marketinških agencijah, nato na svobodi, potem pa ste se preselili na kmetijo nad Rimskimi Toplicami, kjer po načelih permakulture prakticirate počasno kmetijstvo in zeliščarstvo. Zanimiv preskok, kako je prišlo do njega? Kaj vas je iz hitrega medijskega in oglaševalskega tempa klicalo v naravo?
Še vedno sem dvoživka. Troživka. (smeh) Poleg permakulturne kmetice sem še vedno tudi tržna komunikatorka, občasno predavateljica, veliko čas zadružnica. Bolj kot se počutim ena in cela, več različnosti je v mojem življenju. Res pa je, da sem odraslo in družinsko življenje najprej v Ljubljani in nato v Celju pred leti zamenjala za življenje na strmem hribu nad Rimskimi Toplicami, kjer ustvarjam permakulturno in zeliščarsko posest PermaMama. Želim si, da postane ogledna kmetija permakulturnih praks, ki jih snujemo in tudi za druge načrtujemo v Zadrugi Regrat.
Kaj me je klicalo in priklicalo v naravo? Hm, zdaj se mi zdi to tako logično, da se na razumski ravni kakšnih lepo zvenečih razlogov iz preteklosti skorajda ne spomnim. Ko opazujem, kako me je to preprosto vprašanje presenetilo, pomislim, da sem po samo nekaj letih očitno že tako ukoreninjena v ta svoj breg, da ima analitični um kar malo težav z odgovorom. Morda pa se najpomembnejših stvari v življenju, kot so ljubezen, svoboda, lepota ne da spraviti v razumne razloge, zakaj. Najpomembnejše ne prihaja iz uma in razuma, ampak iz občutka, iz klica in (po)klica. Slediš nenavadno močni smeri v sebi in se slej ko prej znajdeš tam, kjer moraš biti.
Na začetku odraslosti se mi je zdelo, da niti vrta ne bom imela. Potem so roke še v mestu skorajda same zatavale v zemljo. Iz balkonskih korit in vrta, ki je bil prej zelenica ob hiši, je rasla želja po njivi. Ker sem o tem tudi govorila, sem nekega dne kar v dar dobila 4 hektarje veliko posest, ki je bila prej v rodbinski lasti, a na njej že 30 let nihče ni živel.
Dokaj zapuščena, divja, tako rekoč nezaznamovana zemlja s podirajočim se kozolcem in res prikupno hišo, ki pa ni bila primerna za bivanje, mi je takoj dala občutek doma. Tu sem doma. Zato sem tukaj. Če bi se odločala po pameti in premišljenih razlogih, morda ne pristala tukaj. In to bi bilo res škoda!
Kako pa ste se srečali s permakulturo? Ste jo prakticirali že, ko ste imeli vrtiček sredi mesta. Kje ste osvojili znanje o tem pristopu?
Ko ti v mestu hišna zelenica šepeta, da bi rada bila nekaj drugega kot le prostor za košnjo, izostriš uho, da slišiš čričke in ptičke, zagotovo pa ne slišiš vnaprej tudi voluharjev. No, za moje srečanje s permakulturo je kriv en tak herojski voluhar (morda s požrešno družino). Prve resne sadike solate so kar čez noč izginjale s prve grede, če je kakšna ostala, so jo pa polži opustošili. Pa menda ne bom zato obupala, sem bila odločena.
Da bi se stvari lotila s strupi, mi ni dišalo, študiram pa od nekdaj res rada. In sem študirala in naštudirala, da bo treba vse skupaj zastaviti čisto drugače. In pač sem! Poleg solate je tisto leto začelo rasti še neverjetno veliko drugih reči, zelenjavo pa smo z gomilastih gred pobirali še januarja naslednje leto.
Takrat sem prvič naletela na omembe permakulture ...
