Hči pokojne Mojce Senčar: Hvala za trenutek, ki me je znova zbližal z mami
Se za uvod lahko, prosim, na kratko predstavite?
Sem Polona Strnad, 54-letnica iz Ljubljane, mama Tine, Urške in Brina in partnerica mojega Primoža. Po izobrazbi sem novinarka, zadnjih 16 let se kot piarovka na Institutu Jožef Stefan trudim za promocijo znanstvenoraziskovalnih vsebin. Uživam v svojem delu, morda v zadnjem času pogrešam pristnejše stike z ljudmi. Mi pa moje delovno mesto veliko pomeni tudi intimno, saj združuje dejavnosti obeh staršev: oče je bil fizik, mami pa promotorka zdravega življenja in zagovornica bolnikov z rakom.
Bolj kot mamina bolezen je v moje življenje zarezala ločitev staršev, ki očitno nista zmogla skupaj skozi to težko preizkušnjo. Tako sem kot najstnica preživljala svojo stisko bolj zaradi ločitve. A na srečo se je življenje z leti umirilo, mami je bolezen premagala dobesedno v enem zamahu, vsi pa smo si postavili nove, v resnici še trdnejše in bogatejše temelje življenja.
Ste hčerka primarijke Mojce Senčar, dolgoletne anesteziologinje na Onkološkem inštitutu in kasneje legendarne predsednice Europe Donne, ki je kmalu po svojem štiridesetem letu prvič zbolela za rakom dojk. Kako sta z bratom doživljala njeno zgodnjo obliko bolezni in kasnejšo ponovitev, njen pogum, njeno angažiranost na mnogih področjih, na katerih se je razdajala, in njeno odhajanje, ko ji kolegi onkologi niso znali več pomagati?
Ko je mami prvič zbolela, sem bila stara 13 let, obiskovala sem sedmi razred osnovne šole. Z očetom sta se takrat odločila, da mi ne bosta povedala vsega o bolezni, tako da sem za to, da je mami zbolela za rakom, izvedela od sošolke. Mami je kasneje v svojih nastopih to vedno omenila, češ da ni prav, da otrokom odrasli ne povedo dovolj natančno, kaj se jim dogaja. Takrat smo se vsi skupaj naučili, da je treba tudi otrokom stvari predstaviti takšne, kot so, brez olepševanja. Seveda ni treba pretiravati in dramatizirati, le osnovne informacije mora izvedeti tudi otrok.
Bolj kot mamina bolezen je v moje življenje zarezala ločitev staršev, ki očitno nista zmogla skupaj skozi to težko preizkušnjo. Tako sem kot najstnica preživljala svojo stisko bolj zaradi ločitve. A na srečo se je življenje z leti umirilo, mami je bolezen premagala dobesedno v enem zamahu, vsi pa smo si postavili nove, v resnici še trdnejše in bogatejše temelje življenja.
Z rakom sem se tako srečala pri 13 letih, zaradi mamine službe na Onkološkem inštitutu pa je bil v resnici vedno okoli nas. Ko je postala predsednica Europe Donne, sva bila oba z bratom izredno vesela in ponosna; bilo je tako rekoč logično nadaljevanje njenega profesionalnega dela po upokojitvi ob neskončni volji in energiji. Mami je po bolezni vedno govorila, da jo je bog pustil živeti z razlogom, in ta razlog so bili bolniki z rakom. V resnici jim je bila namenjena ...
PREBERITE ŠE --> Mojca Senčar: Življenju je treba reči da
Imela sem izreden privilegij, da sem njeno delo lahko spremljala vsak dan. Vsak dan sva se slišali in o vsem se je želela pogovoriti z mano. Iz teh pogovorov sem pogosto tudi sama črpala misli, usmeritve in spodbude za svoje življenje. Njena skrb za bolne in njihove bližnje, razumevanje njihovih stisk in želja pomagati jim so me izjemno oblikovali. Mami sem imela neizmerno rada, zavedala sem se njenega čuta za ljudi in njene dobrosrčnosti, ki ju je mojstrsko vendarle omejila s pravo mero razuma in zdrave življenjske zmernosti. Če je kdo le tarnal in objokoval situacijo, ga ni poslušala v nedogled, ampak mu je dala jasno vedeti, da je umetnost življenja preživeti v slabem. In dodala, da imamo vsi le eno življenje in naj se vendarle zanj kar se da potrudimo.
Ko glede na odnose do drugih zdaj pogledam nase, se mi zdi, da nisem dosti drugačna: tudi meni so vedno pomembni drugi, vedno jih skušam razumeti, in če se mi zdi potrebno, tudi opogumiti. Zato se moram večkrat uščipniti in se spomniti še ene njene misli: če ne boš najprej poskrbel zase, ne boš mogel skrbeti za druge. Ja, mami je v delo za druge mojstrsko vpletla tudi skrb zase. Kdorkoli si je želel, se je lahko od nje veliko naučil.
Mami je bila posebna ženska, srčna, dobrohotna, pogumna. Verjetno kdaj tudi samosvoja, za koga naporna, a to se ljudem z veliko začetnico oprosti. Čeprav samosvojost in odločnost včasih nista napačni. Seveda je njena zapuščina ogromna in presrečna sem, da jo je imela možnost spoznati tudi večina njenih vnukinj ter vnukov in tudi že kateri pravnuk.
V zadnjih letih, ko se ji je bolezen na veliko hujši način ponovila, nas je vodila. Ponovitev bolezni je sprejela precej manj zaskrbljeno (ob obisku v bolnišnici sva spili šampanjec), s čimer nam v resnici ni dajala signalov, da gre zares. Šele ob zadnjem poslabšanju dobra dva meseca pred njeno smrtjo sem doumela, kako resno je njeno stanje. In na svojo srečo sem vedela, kaj si je želela takrat: le to, da smo čim več trenutkov skupaj. Skoraj vsak dan sva šli na kosilo, ko je bila kasneje v bolnišnici, smo z bratom in vsemi otroki vsak prost trenutek preživeli z njo. Hudo je bilo, a vedeli smo, da drugače ne moremo pomagati. Meni je enkrat celo dejala: »Da me ne bi poskusila zadrževati tu?!« Kot nam je sama pokazala, smo naredili vse, kar smo lahko, in zdi se mi, da posebnosti življenja, tudi smrt, kljub vsemu malce lažje sprejmeš, če si na to pripravljen.
Ne vem, zakaj, a zdi se mi, da se sama ne bi dokopala do teh pomembnih modrosti. Oče je bil fizik, bolj pameten in manj usmerjen v človeka, zdi se mi, da bi v mladosti brez vseh teh situacij bolj sledila njemu. Tako se je življenje razpletlo, kot se je, mislim, da na koncu lepo za vse, sama sem imela izredno srečo svoje odraslo obdobje živeti, čutiti in se učiti ob mami.
Vem, da sta ji največ pomenili vaša in bratova družina in še posebej vnukinje in vnuki, o katerih je pripovedovala z neizmernim žarom. Kakšna in kako pogosta so bila vaša družinska srečanja?
Ko je mami umrla, smo si vsi najprej obljubili, da se bomo še naprej družili tako, kot smo se včasih. Pa lahko takoj povem, da nam to ne uspeva. Imam partnerja in tri otroke, brat ima pet otrok in njegov peti vnuk je na poti. Mojca bi danes poleg osmih vnukov imela že skorajda pet pravnukov.
Res, ko je bila še živa, smo se srečevali skoraj vsak konec tedna. Naša družinska kosila so bila naša tradicija. Zanimivo je bilo, da če se srečanju nisem mogla pridružiti jaz, so se z velikim veseljem z Mojco srečali moji otroci. Tina in Urška sta danes odrasli punci, ki sta že odločno v svojih življenjih, in večkrat povesta, da babi nikoli ni bila vsiljiva in kako radi sta se srečevali z njo. Samo želim si, da bi tudi meni z vsemi mojimi uspelo podobno druženje. Radi se imamo, to je gotovo, a za druženje se je treba tudi potruditi. Želim si, da bi se večkrat.
Ponovitev bolezni je sprejela precej manj zaskrbljeno, s čimer nam v resnici ni dajala signalov, da gre zares. Šele ob zadnjem poslabšanju dobra dva meseca pred njeno smrtjo sem doumela, kako resno je njeno stanje. In na svojo srečo sem vedela, kaj si je želela takrat: le to, da smo čim več trenutkov skupaj. Hudo je bilo, a vedeli smo, da drugače ne moremo pomagati. Meni je enkrat celo dejala: »Da me ne bi poskusila zadrževati tu?!«
Mamina vsestranska aktivnost je tudi vas pritegnila k sodelovanju z Europo Donno. Povejte, prosim, kaj o nedavno ustanovljenem skladu Mojce Senčar, njegovem namenu in drugih dejavnostih, pri katerih sodelujete.
Seveda sem v času maminega predsedovanja in kasnejšega delovanja v Europi Donni tudi sama spremljala združenje in njegove članice. Lahko rečem, da smo z zdajšnjo predsednico Tanjo Španić in Polono Marinček prijateljice. To so res krasne ženske z izkristaliziranim pogledom na življenje in prihodnost in vedno sem vesela, ko se srečamo. Počaščena in presrečna sem bila, ko mi je pred slabim letom Tanja predstavila idejo o skladu Mojce Senčar. Vsi v družini smo prepričani, da ne bi mogli bolje nadaljevati njenega imena in spomina nanjo.
Zanimivo pa je, da se sama v mamino dejavnost prav aktivno nisem nikoli vključevala. Čeprav sem vedela res veliko, sem bila vedno njena intimna sogovornica. Verjetno je prav to razlog, da se nikakor ne morem umestiti v sodelovanje z Europo Donno v sedanjosti, čeprav je bilo združenje v preteklosti zelo dolgo časa v resnici stalnica tudi v mojem življenju. Najbrž bi ob aktivnejšem sodelovanju imela tudi sama kakšno misel, mnenje, in če bi bilo drugačno kot mamino, ga ne bi želela deliti. Europa Donna je zame mamina in zdi se mi edino pravilno, da tako ostane. Za vedno. Se pa s Tanjo in Polono kdaj pogovarjamo o tem, kako bi se jim lahko vsaj občasno pridružila; morda pa se sčasoma vendarle česa domislimo.
Glede na zglede, ki vam jih je zapustila mama, ste zagotovo dejavni na več področjih tudi vi. Imate prav tako radi glasbo, morje, hribe, smučanje in ljudi?
Mami je bila posebna ženska, srčna, dobrohotna, pogumna. Verjetno kdaj tudi samosvoja, za koga naporna, a to se ljudem z veliko začetnico oprosti. Čeprav samosvojost in odločnost včasih nista napačni. Seveda je njena zapuščina ogromna in presrečna sem, da jo je imela možnost spoznati tudi večina njenih vnukinj ter vnukov in tudi že kateri pravnuk.
Zase lahko rečem, da kot njeno dediščino morda najbolj vidim prav njeno skrb za druge, sočuten, v razumevanje in iskanje skupne rešitve usmerjen odnos z drugimi ljudmi. V današnjih časih se ta vedno bolj izgublja, svet postaja egoističen in nemaren, zato sama pri sebi prav negujem od mami naučen odnos do drugih. Mislim, da mi pri tem sledijo tudi otroci, za hčerki lahko to gotovo rečem.
PREBERITE ŠE --> In memoriam: Mojca Senčar, zdravnica, ki je vsak dan vzela kot dar
Z bratom Boštjanom prav gotovo nadaljujeva mamino ljubezen do narave in športa. Ne glede na letni čas kar največ časa preživiva v okoliških hribih ali s kolesom na cestah. In prav tako vsi najini otroci. Z najmlajšim Brinom smo poleti vozili po francoskih prelazih in navijali za kolesarje na Tour de Franceu. Mislim, da imamo vse to po Mojci, ki je bila vedno strastna športnica in tudi navijačica. Njeni ljubezni do glasbe je sledila mlajša hči Urška, ki je naredila akademijo za glasbo, sama imam rada gledališče. V starejših letih je mami veliko veliko več brala. Zase upam, da ta čas še pride in bom z veseljem prebrala kakšno knjigo več, če mi bo življenje naklonjeno in bom čez leta manj fizično aktivna.
Vedno bolj se zavedam, kako vesela in pogumna je bila Mojca tudi v t. i. tretjem življenjskem obdobju, prava spodbuda in navdih. Počasi se približujem tem letom in zaenkrat ne čutim te moči, da mi bo uspevalo tako kot mami. A na srečo jo imam še živo pred očmi, s tistimi rdečimi lasmi in raztegnjenim nasmehom, velikokrat tudi navihano, ko je znala podrezati, da življenje ni pravljica in da ga je treba odigrati s kartami, ki ti jih dodeli.
