Le da takrat, ko si je kot fantič očarano predstavljal, kako živali sveta po brvi stopajo z Noetove barke, ni pomislil, da svetopisemska gora, na katero je nasedla, dejansko obstaja ter da jo je na zemljevidu mogoče najti s koordinatami 39.702° N, 44.297° E.
Ararat je Westermanova najbolj osebna knjiga, saj v njej govori o svoji otroški veri, znanosti, ki je sledila, in iskanju vmesnega prostora, ki se pravilom logike ne udinja.
Ko »roma« na vrh te mogočne gore, sreča geologe, duhovnike, alpiniste, vulkanologe in ekspedicije, ki iščejo ostanke Noetove barke.
Pot pa seveda ni samo osebno iskanje. Je bolečina armenskega genocida, je najvišji vrh Turčije, je na meji z Armenijo in Iranom, na njem je, kot pravi svetopisemsko izročilo, po vesoljnem potopu nasedla Noetova barka. Je mirujoči vulkan, ki je za Westermana ločnica med vero in znanostjo, pot na vrh pa obrusi ostro mejo med njima.
Ararat je romanje nevernika in iskanje Boga iz otroške biblije. Nanj se je povzpel pred dvajsetimi leti in šele mnogo kasneje o doživetju napisal knjigo. Tako je, trdi on, pravzaprav naredil dvojno pot. In glede na to, da vprašanje o tem, ali Bog obstaja, še ni dalo odgovora, s katerim bi bili zadovoljni vsi, se mora tudi Westerman sto metrov pod vrhom obrniti. Snežni metež je močnejši.
Potrdil mu je, kar je sporočal že njegov profesor pri predmetu geologija II, ko je bil Frank še študent in je bil Ararat zanj samo vulkan: »Človek je pozabljiv in trmast, toda zemeljske sile gredo svojo pot in ga bodo vedno znova porazile.«
Da ni dosegel vrha, po njegovem mnenju potrjuje domnevo, da obstaja področje, ki našemu zaznavanju ni dostopno. Česar ni mogoče razumeti, je dano »razlagi« domišljije. Še vedno ne ve, ali Bog obstaja. A to ne pomeni, da bo nehal iskati.
»Vera se začne na točki, ko nehaš postavljati vprašanja. To pa ni ravno tvoja vrlina,« vam je nekoč dejala žena. V šoli je znanje, ki ste ga z veseljem vsrkavali, začelo delovati kot cepivo proti veri. »Če bi se lahko pripravil k spovedi, potem bi priznal, da sem zatočišče poiskal v besedi in ne več v Besedi,« dodate. Močnejši ko je bil v skupnosti vernikov občutek pripadnosti, bolj vas je odbijal. S svojim protestantskim poreklom ste bolj samotarski. Raje stojite ob strani in vaš razum je od nekdaj na preži. A zapišete tudi, da vseeno niste ateist in da vas nikoli ne bomo slišali reči, da Bog ne obstaja. Kje ste danes?
Vzpon na goro, pisanje, knjiga sama, vse to me je spremenilo. Nekatere spremembe so se zgodile postopoma in za to, da se dogajajo, je bilo kar nekaj kažipotov. Eden od njih je bila pripomba mojega nizozemskega založnika. Iz Londona mi je prinesel Araratov žepni vodnik za plezalce z zložljivim zemljevidom in opisom poti. A preden mi ga je dal, mi je rekel, da mu moram nekaj obljubiti. »Kaj pa?« sem ga vprašal. Da ne bom na polovici teksta »njega« na lepem začel pisati z veliko začetnico. »In če ga bom?« sem odvrnil. »Potem,« je rekel ...
