Feri Lainšček: Od staršev sem se naučil kljubovati brezupu
Feri Lainšček, pisatelj, pesnik, scenarist in dramatik iz Prekmurja, se trenutno ukvarja s pisanjem romana Petelinje jajce, v katerem skupaj s prvim delom Kurji pastir, ki je bil med bralci zelo dobro sprejet, podrobno opisuje svoje zgodnje otroštvo. Ker je roman napisan s pomočjo Jungove metode aktivne imaginacije, s čimer se je Lainšček dostopal do svoje podzavesti, je ta še toliko bolj unikaten.
V intervjuju nam je podrobneje opisal ustvarjalni proces in predstavil način priprave zadnjih dveh romanov, hkrati pa je razložil, kakšno popotnico sta mu dala starša z neomajnim zaupanjem vanj. Z dobrim zgledom sta mu dala vedeti, da se da v življenju preskočiti marsikatero oviro. Zaupal pa nam je tudi, kako je od želje postati slikar prešel na idejo o pisateljevanju ter opisal odnos, ki ga imata s kantavtorico Ditko, ki je skupaj z očetom uglasbila tudi njegovo poezijo.
Romana se običajno lotim, ko me nekaj vznemiri, ko želim o nečem nekaj izvedeti, ko želim to temo dodobra predelati in ji posvetiti toliko časa. Če sem po tem, ko napišem roman, nekoliko premaknjen – v dobrem smislu, če nekaj novega izvem, potem menim, da je nastal dober roman, ki bo pritegnil tudi druge.
Trenutno se posvečate pisanju romana Petelinje jajce, pri čemer gre za nadaljevanje prvega romana Kurji pastir. Kako se sicer običajno lotevate pisanja romanov; gre bolj za racionalen proces ali dajete poudarek intuiciji in občutkom?
Če povem preprosto, lahko rečem, da se mi zdi idealno razmerje pol-pol. Na eni strani je racionalni del, ki obsega vse tisto, kar je za nastanek literarnega dela nujno. Druga polovica pa je seveda tisto, kar lahko dodam iz podzavesti. Pomoje lahko nastane nek presežek, le če sta izpolnjeni obe polovici. Večina današnjih romanov je sicer napisana z nekim obrtnim znanjem, z različnimi strategijami, medtem ko jim manjka ta druga polovica. Kolikor je na svetu pisateljev, toliko je tudi pogledov in različnih pristopov. In tako je prav.
Seveda je to razmerje odvisno tudi od tematike posameznega romana. Pri meni je vedno tako, da približno toliko časa, kot ga porabim za samo pisanje, porabim tudi za pripravo. Romana se običajno lotim, ko me nekaj vznemiri, ko želim o nečem nekaj izvedeti, ko želim to temo dodobra predelati in ji posvetiti toliko časa. Če sem po tem, ko napišem roman, nekoliko premaknjen – v dobrem smislu, če nekaj novega izvem, potem menim, da je nastal dober roman, ki bo pritegnil tudi druge. Mislim namreč tudi, da je pisatelj lahko le tisti, ki ima to srečo, da piše o nečem, kar zanima tudi druge.
V knjigah Kurji pastir in Petelinje jajce pišete o svojem otroštvu in o tem, kako ste ga doživljali. Pri obujanju spominov ste uporabili Jungovo metodo aktivne imaginacije. Lahko poveste kaj več o tem?
Kurji pastir se mi zdi zanimiva pisateljska zgodba. Gre za roman, ki sem ga v prvi vrsti napisal zaradi sebe. O bralcih nisem razmišljal toliko, kot bi morda moral. Kaj me je pri tem vodilo? Ljudje, ki se ukvarjajo s človekovo duševnostjo, pravijo, da vse tisto, kar se nam zgodi do 6. leta starosti, zaznamuje celo naše življenje. Takrat dobimo nevidna očala, skozi katera potem celo življenje gledamo na svet. Tako me je zanimalo, kakšna očala sem dobil v zgodnjem otroštvu.
Ko sem se lotil priprav na ta roman, sem ugotovil, da moj zavestni spomin ni tako dober, kot sem si to prej zamišljal. Kot verjetno mnogi sem mislil, da se zelo dobro spominjam svojega otroštva, ko pa sem se lotil pisanja, sem ugotovil, da se spominjam le določenih drobcev. Moj zavestni spomin ni segel v tisti čas neposredno po rojstvu, ki me je še posebej zanimal. Nisem vedel, kaj naj naredim, da bi to rešil. Preigraval sem različne variante, potem pa sem se odločil, da bom uporabil Jungovo metodo aktivne imaginacije, ki sem jo poznal že od prej. To je bila nora misel, ki sem se je pravzaprav nekoliko bal, saj gre za neko vrsto psihoanalize. No, kmalu sem ugotovil, da to tudi v tem primeru res deluje. Zaradi tega se mi je zelo spremenil pogled na lastno otroštvo. Očitno sem v zavestnem spominu nosil neko idealizirano podobo o njem. Marsikaj je bilo potlačeno in odrinjeno. Skozi ta vračanja se mi je odprl drugačen pogled na otroštvo. Zdaj bolje razumem ljudi iz mojih otroških let. Vem, zakaj sta oče in mama ravnala tako, kot sta. Občutek imam, da sem se z vsemi temi ljudmi nekako spravil. Na novo so se zložile podobe in stvari. Ta roman ima zame posebno vrednost, ker mi je prinesel nek notranji mir.
Je pa verjetno kar arhetip. Ko si otrok, bi šel rad čim dlje od doma. Rad bi šel v svet in čim več videl. Pri tem začneš nategovati neko nevidno gumico, ki je privezana tam, kjer si začel. In potem ti začne v nekem trenutku, v drugi polovici življenja, zmanjkovati radovednosti ali moči, da bi to gumico še naprej napenjal, in te začne vleči nazaj. To se dogaja številnim ljudem. Srečo imam, da se lahko v otroštvo vračam skozi te postopke. Ker v romanu stvari za tistega, ki ga piše, oživijo. Potem oživijo tudi za bralce, ki jih ta roman pritegne. Ne vem, če sem že imel na kateri roman tolikšen odziv kot prav na tega. Mnogi bralci so mi pravili, da ob branju Kurjega pastirja hkrati podoživljajo svoje otroštvo.
Nikoli v življenju nisem izgubil upanja in vere, da mi bo uspelo. Morda se to sliši enostavno, ampak ni. Že od leta 1983 živim na svobodi, od pisateljevanja. Tisti, ki živijo na tak način, verjetno razumejo. Vedno sem si želel živeti od pisateljevanja. Že dolgo nimam statusa kulturnega delavca, imam klasični s.p.. Nikoli se nisem zanašal na to, da mi bo kdo pomagal. Ne bi prenesel tega, da bi mi kdo rekel, da živim na račun našega skupnega denarja.
Navajate, da ste otroška leta preživeli v hudi revščini, hkrati pa ste imeli zelo veliko podporo in ljubezen svojih staršev. Katere vrednote in kakšen pogled na svet bi rekli, da so vam privzgojili?
Zelo pomembno se mi zdi prav to, kar ste povedali v vprašanju; torej imeti podporo. Moja starša sta imela ves čas zaupanje vame. Verjela sta, da iz mene nekaj bo. To ni vključevalo nobene usmeritve in projekcije njune izbire. Zdi se mi, da je to poglavitna podpora, ki sem jo v življenju dobil; in bi jo moral dobiti vsak otrok. Polno zaupanje staršev v to, da boš nekaj dosegel, ustvaril, da boš po svoje srečen. Šlo je za brezmejno zaupanje mojih staršev, ki so bili sicer zelo preprosti in neizobraženi. To mi je pomagalo iti skozi življenje.
Od staršev sem se naučil tudi kljubovati brezupu. Oče in mama sta to ves čas počela, ker sta začela praktično iz nič, samo iz ljubezni. Vse moči sta uprla v to, da bi zgradila hišo, kar jima je na koncu tudi uspelo. Ta vzorec kljubovanja brezupu je kot neka jeguljina strategija. Ko se namreč jegulje selijo, lahko pridejo do ovire, zajezitve, od koder se ne da več naprej. Potem se jim vklopi instinkt in iskati začnejo možnosti, kako bi prišle čez. To je tisto, kar sem dobil v otroštvu. Nikoli v življenju nisem izgubil upanja in vere, da mi bo uspelo. Morda se to sliši enostavno, ampak ni. Že od leta 1983 živim na svobodi, od pisateljevanja. Tisti, ki živijo na tak način, verjetno razumejo. Vedno sem si želel živeti od pisateljevanja. Že dolgo nimam statusa kulturnega delavca, imam klasični s.p.. Nikoli se nisem zanašal na to, da mi bo kdo pomagal. Ne bi prenesel tega, da bi mi kdo rekel, da živim na račun našega skupnega denarja. S svojim pisateljskim delom se preživljam in redno plačujem davke.
Najprej ste nameravali študirati na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, potem ste se prepisali na Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSPN). V času študija ste delali tudi na Radiu Slovenija. Takrat ste se želeli ukvarjati s pisanjem. Ste že od nekdaj vedeli, da si želite postati pisatelj ali je do tega prišlo spontano?
Bil sem in sem še velik ljubitelj slikarstva. Mogoče bi lahko o tem kdaj napisal kakšen roman. Ob tem, da sem bil dokaj dober risar, sem bil fasciniran s Picassovo biografijo. Mislil sem, da bom postal modernist, da bom ustvarjal povsem drugače kot zdaj. To me je gnalo, da sem se vpisal na likovno akademijo. Še dobro, da nisem opravil sprejemnih izpitov. Potem sem se vpisal na FSPN, ker se drugam ni več dalo. Ker nisem imel denarja za študij, sem začel honorarno delati na radiu, v dnevno-informativni redakciji, ki je bila turnusno urejena in potrebovali so veliko novinarske delovne sile. Vendar to ni bilo tisto, o čemer sem sanjal.
Nato sem napisal svoj prvi roman Romarji. Ko je izšel, je bil prava uspešnica. Bil je razprodan, z njim sem zaslužil veliko denarja. Izračunal sem, da sem zaslužil dvakrat več, kot če bi celo leto delal na radiu. So bili pa takrat res drugi časi. Če ne bi začutil, da lahko preživim s pisateljevanjem, verjetno ne bi pustil novinarstva. Pravijo, da je v življenju potrebna sreča. Jaz pa pravim, da je za srečo potreben pogum. Ko se ti sreča nasmehne, moreš imeti dovolj poguma, da ji slediš.
Tako kot se jaz v življenju nikoli nisem omejeval in sem vedno iskal svoje poti, tako tudi Ditka za nobeno ceno ne bo naredila nečesa, če tega ne čuti. V tem sva si podobna, pa čeprav je med nama tolikšna razlika v letih.
Ste tudi lanskoletni dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo. Kaj vam pomeni to priznanje?
Na to vprašanje moram odgovoriti s kratkim uvodom. Do nagrad sem bil zmeraj nezaupljiv. Preveč vem o njihovih ozadjih. Že dolga leta se zavedam, da ima vsaka nagrada tistega, ki jo dobi, in tistega, ki jo podeljuje. V tej majhni Sloveniji se da marsikaj preprosto namestiti, zrežirati.
Spomnim se, kako je bilo, ko sem dobil prvega kresnika. Takrat sem bil zelo mlad in povsem nedolžen. Ob prejemu nagrade mi je pisatelj Marjan Tomšič dejal: »Zdaj imaš pa veliko težavo. Danes se ti je zgodilo najslabše, kar se lahko zgodi mlademu pisatelju.« O teh njegovih besedah sem veliko razmišljal in še danes sem mu hvaležen zanje.
No, ta Prešernova nagrada za življenjsko delo me je zelo presenetila in razveselila. Sploh zato, ker je bilo v zadnjem času podeljenih malo Prešernovih nagrad za literaturo. Predvsem pa so jih običajno dobivali precej stari ljudje. Našla me je v trenutku, ko se me je lahko zelo dotaknila. Hvaležen, zadovoljen in miren sem jo sprejel. Po drugi strani pa me je odrešila vseh nagrad. Ne pričakujem in ne želim več nobene. S tem se mi zdaj ni treba več ukvarjati. Se pa s to nagrado zame ni nič spremenilo ali zaključilo. Še vedno pišem.
Večino svojega življenja ste preživeli v Prekmurju, kjer bivate tudi danes. Imate mogoče kakšne priljubljene kotičke v naravi, kamor radi zahajate?
Seveda jih imam. Kar nekaj jih je, vendar sem se z leti navadil, da jih ne razkrivam več. Neko obdobje sem veliko govoril o njih in potem so postali nenadoma zelo obljudeni. O skritih kotičkih zato ne govorim več, ker se bojim, da bodo potem kmalu množično obiskani.
Predvsem v slovenskem spodnjem delu Mure je še veliko neraziskanih kotičkov, kjer ne srečuješ veliko ljudi. To se mi zdi neskončno bogastvo. Zelo sem vesel, da to imam. Res potrebujem ta stik z naravo. Zaradi tega mi je lepše na svetu. Sploh v času epidemije covida-19, ko je bilo manj svobode, sem ugotovil, da narava osvobaja. Prej nisem nikoli povsem dobro razumel, zakaj ljudje hodijo v gore. Mislim, da je velik del razlage v tem, da tudi gore osvobajajo. Planinci včasih rečejo, da je nad 1000 metri vse dovoljeno. S tem je po moje mišljeno, da je zgoraj svoboda. Tako da lahko temu intervjuju mirno dava naslov Mura osvobaja (smeh). Meni zagotovo prinaša nek notranji mir in občutek svobode.
Že kar nekaj let sodelujete s kantavtorico Ditko, ki je skupaj s svojim očetom uglasbila in prepeva številne vaše pesmi. Na koncertih se pogosto pojavljata skupaj. Kaj menite, da je ključno pri tem, da sta se pri tovrstnem sodelovanju tako dobro ujela? Kaj je tisto, kar vaju povezuje?
Veliko je tega, kar naju povezuje, ker je zdaj že več kot 10 let, odkar sodelujeva. Pravzaprav sva dobra prijatelja. Zelo hitro po tistem, ko sva začela skupaj nastopati, sva ugotovila, da je pri naju obeh svoboda visoko na lestvici vrednot. Enkrat sva se pogovarjala in si rekla, da se ne bova v nobenem oziru omejevala, da je to bistvo najinega sodelovanja. Ditki sem rekel, da lahko vzame katerokoli mojo pesem, lahko pa vzame tudi pesem katerega drugega tujega avtorja. Ona pa mi je rekla, da lahko svoje pesmi dam uglasbiti tudi komurkoli drugemu. To popolno svoboda sva si obljubila že v začetku najinega sodelovanja. To je bilo po mojem ključno.
Pa še nekaj je. Tako kot se jaz v življenju nikoli nisem omejeval in sem vedno iskal svoje poti, tako tudi Ditka za nobeno ceno ne bo naredila nečesa, če tega ne čuti. V tem sva si podobna, pa čeprav je med nama tolikšna razlika v letih. Nekoč nama je neka gospa po koncertu dejala: »To pa je res en lep primer medgeneracijskega sodelovanja.« Dobil sem dolg nos, saj sem mislil, da na odru še vedno izgledam mlad, obenem pa sem se zavedel, da ima gospa prav. Morda sva lahko ravno zaradi tega, ob tem, da uspešno sodelujeva, tudi prijatelja.
Moje pesmi so zaživele v najrazličnejših glasbenih žanrih, je pa dobrih uglasbitev zelo malo. Za nastanek dobre skladbe je res potreben splet srečnih naključij. Zliti se morajo dobro besedilo, dobra melodija, dober aranžma in dobra izvedba. Vse to mora tvoriti neko novo celoto, nastati mora nekaj povsem svojega. To pa se zelo redko dogaja. No, z Ditko je veliko tega res uspelo. Verjetno je to povezano z njeno ustvarjalno iskrenostjo. Tako kot jaz napišem roman v prvi vrsti zaradi sebe, tako tudi Ditka uglasbi besedilo, če ga začuti. Zdi se mi, da sva si v tem podobna.
