Njene besede so čiste in iskrene. Ničesar ne skriva. Oktobra bo izšla njena knjiga. Pripovedovala bo o petih letih življenja s sindromom kronične utrujenosti. V tem času se je Nina Osenar pogosto vprašala, zakaj. Odgovor je znan: tako se je moralo zgoditi. Njeno pričevanje je zgodba upanja.
Neopisljivo težko je bilo slišati Marlona, kako čeblja, kako prihaja k meni, jaz pa sem si želela odpreti oči, da bi ga videla, a nisem zmogla. Moje veke so bile enostavno pretežke. Na začetku sem bila preslabotna, da bi lahko videla tega svojega fantka. Le solze so mi lile …
Bilo je januarja pred petimi leti. Bilo je družinsko kosilo. V nekem trenutku vas je prevzel tako močan glavobol, tako neznosna utrujenost, da ste obstali. Roke in noge kot da niso bile več vaše. Svojega takrat osemmesečnega sina niste mogli niti prijeti v naročje. Takoj ste vedeli, da je nekaj hudo narobe. Zdravnik, ki ste ga kasneje obiskali, vas je na hitro odslovil, češ da ste le preobremenjeni in da bo minilo. Nato ste nekako mukoma prekrmarili naslednje dni, a streznitev, da je stvar zelo resna, je prišla po praznovanju prijateljevega rojstnega dneva, mar ne?
Trudila sem se biti družabna, a sem imela grozovit glavobol, vse me je bolelo, bila sem povsem izmučena. Bilo je, kot bi me po vsem telesu stresala elektrika. Ko sva z Dejanom (Kontrecem, op. p.) prišla domov, sem takoj legla. Spala sem nekaj ur, in ko sem se zjutraj zbudila, sem komaj dihala. Srce mi je utripalo čisto počasi, nisem se mogla več premakniti. Bila sem živa, a sem se počutila kot kresnica v jantarju. Duša je žarela, a telo je bilo povsem nemočno. In začela se je kalvarija ...
