Zelo težko že prenaša odsotnost moralno-etičnih vrednot, zmaterializiranost, tekmovalnost za več dobrin in to, da je za dosego tega cilja dovoljeno vse. Zato naša priznana in cenjena antropologinja pravi, da bo po upokojitvi slovensko družbo zapustila in našla mir na kosu sveta, ki še ni tako potrošniško deformiran. Dotlej pa bo družbi v svojem prepoznavnem slogu še nastavljala ogledalo, tudi v tokratnem intervjuju. Slovenskemu premieru na primer svetuje, kako naj reši trenutno politično situacijo, poda pa tudi predlog, kdo naj ga na tem položaju nadomesti.
Začela bi tam, kjer ste končali zadnji intervju, in sicer ste rekli: »Biti nesrečen je povsem normalno! Tega ni treba zdraviti.« Zakaj smo tako nesrečni? In po drugi strani, zakaj si ne dovolimo biti? Zdi se, da so bili ljudje včasih manj nesrečni, hkrati pa so si to večkrat dovolili.
Sreča je postala eden ključnih kriterijev za presojo uspešnosti posameznikovega življenja. Sreča je trg in ena pomembnejših stvari, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Kolikor vem, po raziskavah Slovenci spadamo med srečne posameznike, a ko gledam okoli sebe, so ljudje množično nesrečni. Nesrečni so zato, ker ne izpolnjujejo tržno predpisanih kriterijev. Ženske na primer nimajo ustrezne postave, imajo gube, nimajo srečnega partnerstva, moški ne seksajo tako, kot to predpisuje trg, in tako naprej.
Vsi vidiki osebnega življenja so postali trg, tržni standardi so postavljeni tako visoko, da jih noben človek ne more doseči, zato da se lahko prodajajo artikli, ki naj bi izboljšali našo srečo. Ko se ljudje primerjajo s temi kriteriji, so nesrečni.
S svojim življenjem so izrazito nezadovoljne mlajše ženske. Še bolj kot moški ga primerjajo s tržno predpisanimi kriteriji. Ko ste nesrečni, greste k zdravniku, on pa vam da antidepresive, da boste srečni. (smeh) To je seveda neumnost. Ljudje so v resnici bolj nezadovoljni kot nesrečni. Če pogledamo Gazo in Ukrajino, večina ljudi pri nas nima razloga, da bi bili nesrečni.
To je res, ampak ni le to. Primerov je veliko, a če pogledava recimo mlade ljudi, ki niso ničesar podedovali, se morajo sprijazniti, da mnoge stvari, ki so bile njihovim staršem dosegljive, njim niso. Ali pa morajo za to, da jih bodo enkrat imeli, delati toliko, da imajo zato lahko celo zdravstvene posledice. Torej niso nesrečni le zato, ker gledajo slike luksuznih stanovanj.
Neenakost se povečuje. Imamo luksuzna stanovanja v centru Ljubljane za 4,5 milijona evrov, od šestih je prodanih pet, menda Slovencem. Po drugi strani okoli polovica Slovencev živi v revščini ali na njenem pragu: vsi invalidi in drugi, ki živijo od socialnih transferjev, velik del samohranilk, upokojencev, mladih, veliko število zaposlenih. To je perverzno. Mladi generaciji niso dostopni eksistencialni minimumi, ki so bili moji generaciji samoumevni. Dobil si službo, podjetja so imela stanovanja za zaposlene.
A ko gledam svoje študente, mlajše sorodnike in znance, večina njihove nesreče ne izvira iz teh objektivno katastrofalnih dejstev. Mladi bi se morali organizirati in zahtevati, da bi bilo drugače. A večina se jih ukvarja s ...