Doktorica znanosti, antropologinja, klasična filologinja in publicistka je osupljivo iskrena sogovornica, ki zmore z enako strastjo govoriti o feminizmu, podcenjevanju znanja v sodobni družbi, kot tudi o ljubezni do kuhanja in mode.
V intervjuju mi je zaupala, da je bila upokojitev zanjo zelo travmatična. Toda sčasoma je prepoznala, da je s tem dobila tudi nepričakovano in neprecenljivo darilo – čas.
Nedavno sem dobila v dar vašo knjigo Ženske ikone 20. stoletja. V njej ste pisali o Romkinji, manekenki, partizanki, tajnici, novinarki, princesi, pa o Agathi Christie, Marlene Dietrich, Virginii Woolf … Katere ženske bi umestili med ikone 21. stoletja?
Prekarko, nezaposleno, odpuščeno, starejšo žensko z nizko pokojnino, begunko, upornico, ki je dandanes zelo pomembna ikona. Od znanih imen pa bi izbrala Greto Thunberg in dr. Anico Mikuš Kos, ki je pred kratkim prejela zlati red za zasluge. Ker je izjemna ženska, sem vesela, da je bila za svoje delo nagrajena. Pa Anita Ogulin, vsekakor Nika Kovač ... Če bi imela na voljo eno uro, bi jih naštela še več. (smeh)
Končno obliko knjigi o ženskih ikonah sta dala kritiška energija in podpora feminista Božidarja – vašega moža. Na kakšen način je moški lahko feminist?
Vsak moški je lahko feminist, saj to ni zapleteno. Podobno kot ženska mora tudi moški postati feminist, proces pa je zelo podoben. Najprej je treba pozabiti vse svoje predsodke. Nič drugega ni potrebno.
Pomembno je, da pozabiš na predsodke in si dovolj informiran o tem, kaj se je ženskam dogajalo, ne samo v zgodovini, temveč pred tvojimi očmi v zadnjem času. Vsak moški, starejši od štirideset let, točno ve, kakšen je bil položaj žensk nekoč in kakšen je danes.
Ženske so imele veliko težav, da so lahko uresničevale osnovne pravice, saj so bile šele leta 1996 ženske pravice priznane kot temeljne in univerzalne človekove pravice s strani Združenih narodov. Zaradi tega bi torej vsi moški morali biti feministi.
Bom zelo odkrita in ne bo prijetno povedati. V domači slovenski kulturi, ki jo imam zelo rada, sem zaznala kanček rasizma in šovinizma, v smislu, da so nekateri tujci sprejeti, medtem ko visoka kvaliteta tujcev ni ravno zaželena. Tujci, ki so ljubeznivi, prilagodljivi in ponižni, so sprejeti, če opravljajo manj cenjena dela in so druga linija, če so prva linija, pa je drugače. In jaz se bom pohvalila, da sem prva linija, kar je za nekatere nesprejemljivo.
V knjigi Moje mačkoljubne zgodbe ste priznali, da nikoli niste dvomili v to, da ste feministka. »To je nekaj, kar ob svoji babici nisem mogla ne postati,« ste zapisali. Zakaj je bila vaša babica spontana feministka?
Izraz spontana feministka sem si izmislila, ker ni bilo druge besede, da bi opisala svojo babico, ki ni bila dobro izobražena, saj je končala le osnovno šolo. Odraščala je v provinci, na Hrvaškem in je bila kmetica. Bila je zelo mlada, ko se je poročila in šla živet v veliko mesto, kar je bil zanjo Osijek.
V zakonu z mojim dedkom je spoznala vse, kar je bilo potrebno, da ženska ve o zakonski zvezi, svojih obveznostih in položaju, ki ji pripada. Obenem je prijateljevala s starejšo žensko, Judinjo Fani, saj je stanovala pri njih in njeni družini, dokler je moj dedek gradil hišo za to družino. Fani ji je predala dodatno znanje, kar je bilo bistveno. Zaradi novih izkušenj in pridobljenega znanja se je leta 1938 babica ločila od mojega dedka.
Kaj je vplivalo na to odločitev?
Ločila se je, ker je bil dedek, ki je bil sicer dobra duša in so ga vsi imeli radi, človek, ki si je privoščil vse možne užitke – hodil je ...
