Je avtorica in urednica številnih člankov, poglavij v znanstvenih monografijah in knjig s področij študij hendikepa, duševnega zdravja, nasilja nad ženskami in otroci, večkratnih deprivacij in zgodovine socialnega dela.
Bila je tudi ena od pobudnic slovenske akcije #jaztudi, ki je prinesla veliko dobrega. »S to kampanjo smo potisnili prag samoumevnosti spolnega nasilja nekoliko višje in z njo dosegli ljudi, ki so bili prej oddaljeni od tovrstnih diskusij,« pravi Darja Zaviršek, doktorica socioloških znanosti, ki je od junija 2023 izredna članica SAZU.
Pred skoraj dvajsetimi leti ste postali redna profesorica za področje socialnega dela na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kako ste prepoznali, da je socialno delo področje, s katerim se želite ukvarjati?
Veliko pomembnih reči v življenju se zgodi po naključju. Želela sem postati pisateljica, učiteljica in antropologinja. Kot raziskovalka in profesorica na področju socialnega dela sem združila skoraj vse svoje sanje v en poklic. Opazovati človeško življenje, posredovati za drugega, zagovarjati tiste, ki se jim dogajajo krivice, spregovoriti o tistem, o čemer se molči, je podobno delu terenskih antropologov, ki so se postavili za »svoje ljudi«.
Namesto na obiske oddaljenih otokov in beduinskih vasi sem terensko raziskovanje opravljala kar v zavodih zavrženih in pozabljenih, v socialnovarstvenih organizacijah in zasebnih domovih. Odlična terenska raziskovanja so bila tudi moja dolgoletna poučevanja na uglednih univerzah po svetu, kar mi je prineslo, tako kot antropologom, centralna spoznanja in preboje. Obsedeti na domači univerzi je tako kot paberkovati o življenju v lastni endogamni vasi.
»Ženska mora malo trpeti«, je bilo nekoč zveneče geslo. Kdo ve, morda se ženske moškim tudi maščujejo, pa jih pustijo »malo trpeti«, ko ti umirajo. Če bi pri nas začeli raziskovanje tega področja, verjamem, da bi prišli do osupljivih razkritij.
Napisali ste številne članke in knjige s področij študij hendikepa, duševnega zdravja, nasilja nad ženskami in otroci ... Na kakšen način izbirate področja vašega preučevanja in raziskovanja?
Vsako tematiko moram občutiti, bodisi na svoji koži ali prek poslušanja pripovedovanj ljudi in opazovanja človeškega življenja. Pišem o tistem, o čemer obstaja normativno in kanonizirano znanje, »vse je lepo urejeno«, »vse imajo«, »gre jim dobro«.
Ko spregovorim, mi ljudje rečejo »hvala, ker govoriš o tem, tudi pri nas je bilo ...«. In tako se pletejo zgodbe, razkriva se, kar je zaželeno, da ostane potlačeno, nastajajo nova znanja, nova zavest ljudi in na koncu, če imamo dovolj energije, tudi nova praksa. Ko nekaj postane javno znanje, vem, da lahko svoja naprezanja usmerim drugam.
A to še zdaleč ne pomeni, da se praksa hitro spreminja. Tu nam gre slabo, saj ni urejenih mehanizmov, ki bi ocenjevali, kako ravnati, da bi šlo ljudem v življenju zares boljše. Kaznovanje posameznika, žrtvovanje nekoga, da se nič ne spremeni, ali minimaliziranje in relativiziranje »vsak je nekoliko odgovoren«, ne spreminja prakse na boljše. Tako se večkrat spomnim na verze čudovite Ane Ahmatove, ki je ždela v ruskem zaporu in pisala, da ...
