Dr. Ajda Pfifer: Ko sem doživela popoln zlom, sem prepoznala te napačne odločitve

Poleg znanja s področja psihologije in raziskovanja somatskih metod ji pri tem koristi tudi lastna izkušnja, čeprav je bila grozljiva. Ko je doživela popoln zlom, je namreč odkrila, da je trinajst let pred tem stopila na pot sprejemanja odločitev, ki so kot valeča se snežna kepa vodile v izgorelost.

V tistem obdobju ni poznala prostega časa, od jutra do večera je bila v polnem pogonu, za svojo socialno varnost in vlaganje vase pa ji je bilo vseeno. Zato tistimi, ki drsijo v izgorelost, priporoča, da je smiselno upoštevati že najmanjše simptome, ki nas opozarjajo, da nekaj ni v redu – in se odločiti za spremembo.

Vaša prva raziskovalna ljubezen so bili menda gluhi otroci. Zakaj so vas tako navdušili?

Najprej me je navdušil znakovni jezik oziroma bolje rečeno znakovni jeziki, saj jih je po svetu zelo veliko, razlikujejo se tudi po narečjih. Ko sem prvič prebrala spis gluhega otroka, pa me je kot strela z jasnega zadelo razvojno psihološko vprašanje ... Gluh dojenček nima dostopa do govorjenega jezika, v veliki večini pa tudi ne do znakovnega, saj je 95 % gluhih otrok rojenih slišečim staršem. Kako potem gluhi iz takšnega okolja sploh razvijejo jezik in kako dobro lahko berejo in pišejo?

To je bilo ravno v času izpitov iz razvojne psihologije in zdelo se mi je logično, da je treba gluhemu dojenčku omogočiti vse modalnosti sporazumevanja, saj ne smemo zamuditi kritičnega okna za razvoj jezika. Ko sem začela področje raziskovati, pa sem naletela na neverjeten politični razkol dveh dogem, na eni strani tistih, ki zagovarjajo, da je zgodnji dostop do vseh modalnosti komunikacije nujen, in tistih, ki so strogo za govorjeno komunikacijo.

Nikakor mi ni šlo v račun, kako je možno, da dve tako drastično nasprotni dogmi veljata celo na tako kratki razdalji, kot je Maribor in Ljubljana, zato sem želela sama priti do odgovorov, kaj je za gluhe otroke optimalno okolje za razvoj. 

Največ pozornosti ste namenili zgodnjemu razvoju jezika pri gluhih in naglušnih otrocih in pomenu učinkovite komunikacije. Kaj ste se naučili od njih?

Gluhi so me naučili, da je sila po komunikaciji v človeku tako močna, da bodo gluhi v okolju brez znakovnega jezika, razvili svoj, nov znakovni jezik, pa čeprav siromašen.

Naučili so me tudi, da za res pomembna vprašanja v znanosti ni nujno dovolj prostora, interesa in sredstev ter da je znanstveno raziskovanje bolj kariera kot reševanje problemov človeka, kar me je globinsko razočaralo. S pozitivne plati pa so me gluhi naučili kretati in mi nadeli ime v znakovnem jeziku ter me sprejeli v gluho skupnost, kar je zame velik poklon.

Pozneje ste raziskovali različne somatske metode. Zakaj so te metode koristne?

Somatske metode so koristne za reševanje različnih razvojnih, nevroloških in psiholoških težav, tako pri otrocih kot odraslih. V bistvu gre za dostop ali poskus dostopa do avtonomnega živčnega sistema preko telesa. Če govorimo o psihičnih težavah, je za rehabilitacijo v prvi vrsti treba razumeti svojo stresno fiziologijo, se z njo »spoprijateljiti« in nato »izčutiti« nakopičeno preživetveno energijo ter tako malo po malo večati kapaciteto za procesiranje stresa, hkrati pa lahko s somatskimi terapijami - recimo z metodo MNRI - Masgutova Neurosensory-motor Reflex Integration res učinkovito pomirimo živčni sistem.

Če se pogovarjamo o otrocih s težavami v razvoju, pa s somatskimi metodami – na primer metodi MNRI, BRMT - Blomberg Rhythmic Movements Therapy, utrjujemo vrojene nevrološke povezave v možganih, ter od spodaj navzgor v prispodobi »gradimo temelje hiše« za dobro postavitev strehe, ki pa se nahaja na našem korteksu, možganski skorji, kjer se nahajajo centri za višje spoznavne procese.

Ajda Pfifer, foto: osebni arhiv    

Kako potekajo vaše terapije?

V svoji praksi se srečujem z otroki z zelo različnimi razvojnimi težavami - težave s pozornostjo, težave v razvoju govora, avtizem, učne težave, motorične težave, strahovi, mokrenje ponoči ... ter z odraslimi predvsem v izgorelosti.

Terapije so sestavljene iz pogovora o težavah, edukacije o tem, kako razumemo te težave s somatskega vidika in o potencialni povezanosti težav z načinom življenja. Nato pa terapija poteka na masažni mizi ali na blazini na tleh, določene somatske vaje pa delamo sede.

Pri otrocih so starši zraven in dobijo vaje za delo doma, pri odraslih v izgorelosti velikokrat pride zraven tudi bližnja oseba, da bolje razume, kaj se izgoreli osebi dogaja in kako jo lahko podpre, tudi oni dobijo vaje za domov. Pri vseh strankah pa po potrebi govorimo tudi o prehrani, ki je velikokrat zelo pomembna in o življenjskih navadah.

PREBERITE ŠE -> Lana Krajnc, prehranska svetovalka, ki je premagala anoreksijo: Dieta se lahko razvije v obsesijo

Zelo dolgo ste se ukvarjali s sodobnim plesom, zato me zanima, ali vam znanje s področja plesa pomaga tudi pri terapevtskem delu?

Izjemno mi koristi znanje s področja sodobnega plesa, saj je treba pri določenih somatskih metodah nujno razumeti biomehaniko telesa, sodobni ples pa je zelo organski, poln spiral, prenosov teže in dela z vzroki in posledicami v gibanju, tako da lahko sodobni plesalci že v mislih doživimo »kaj se zgodi s telesom, če glava vodi v spiralo, kaj pa se zgodi, če vodi koleno« - to mi res zelo koristi.

Ajda Pfifer, foto: osebni arhiv    

Nekatere raziskave kažejo, da so mladostniki vse manj telesno aktivni. Zakaj je gibanje pomembno in na kakšen način ga približati mladim?

Gibanje je osnovno učno orodje dojenčkov. Možgani se intenzivno razvijajo prav preko senzomotorike in gibanje ni pomembno samo za motorični, temveč tudi za kognitivni in čustveni razvoj. Recimo rotacijska gibanja hrbtenice so povezana s spominom, refleksi stopal in dlani so povezani z razvojem jezika, hrbtenični refleksi s pozornostjo in čustveno regulacijo in še in še bi lahko naštevala.

Ključno je, da so dojenčki veliko pestovani, saj s tem delamo na taktilni integraciji, to je stimulacija globokih čutnic v koži in kitah, globok dotik pa je informacija varnosti za organizem. Pomembno pa je tudi, da so veliko časa na trdi podlagi, na trebuščku, da niso v »kontejnerjih«, torej v jajčkah, stolčkih in podobno, kjer se ne morejo prosto gibati. Gibanje je učenje in je ključno za razvoj možganov.

Kako gibanje približati mladim, pa zelo težko odgovorim. Ker delam ena na ena, o tem govorim z otroki in starši, o sistemskih rešitvah pa samo po tiho razmišljam. Sem radikalnih mnenj na tem področju; zakonsko bi prepovedala pametne telefone do 18. leta, tako kot alkohol in cigarete, saj gre po mojem mnenju za še hujšo drogo, popularizirala bi igranje na dvoriščih blokov in nas odrasle osveščala, da otrokom ni dobro ves čas govoriti »pazi«, iz prve triade osnovne šole bi odvzela vsaj tretjino vsebin in namesto tega uvedla prosto igro.

Otroci s težavami, kot so nespečnost, težave s pozornostjo in čustvene težave, imajo menda nekatere primarne reflekse neintegrirane. Kaj to pomeni?

Ko govorimo o terapiji integracije refleksov, ne govorimo o takšnih refleksih, kot je udarec pod pogačico, ki sproži kolenski refleks. Govorimo o refleksih, ki imajo svoje centre v možganskem deblu in v globokih jedrih v sredini možganov. Verjetno vsak pozna sesalni refleks, pa prijemalni refleks, verjetno nekateri poznajo tudi Babinski in Morojev refleks, skratka vse, kar dojenček prinese na svet, je kup enih refleksov, ki mu omogočajo rast in razvoj.

Refleksi se integrirajo po določenem obdobju, nekateri so vklopljeni le deset dni po rojstvu, nekateri pa celo do drugega leta starosti. Ko se integrirajo, več niso ves čas vklopljeni kot pri dojenčku, njihove nevrološke poti so se utrdile in podprle višje funkcije. Lahko pa se zgodi, da iz različnih razlogov nekateri od refleksov niso bili nikoli dobro vzpostavljeni, ali pa se niso integrirali in zato na področjih, s katerimi so povezani, povzročajo težave.

Je to mogoče spremeniti s kakšnimi vajami?

Da, to je možno spremeniti, in sicer obstajajo metode za integracijo refleksov. Zaenkrat po mojem vedenju obstajajo tri takšne večje metode, in sicer MNRI – Masgutova Neurosensory-motor Reflex Integration, BRMT – Blomberg Rhythmic Movement Training in metoda Petra Blytha. V Sloveniji nas je že nekaj, ki delamo predvsem po MNRI in BRMT metodah.

Refleksi se sicer pri človeku integrirajo tako, da jih dojenček uporablja. Zato mi z vajami za integracijo v bistvu izvajamo senzomotoriko refleksa; to pomeni, da želimo pravilno utrditi refleksni vzorec. Obstajajo še druge somatske metode, s katerimi se da pri razvojnih težavah bistveno pomagati, in sicer Feldenkrais metoda, iz tega izvirajoča Anat Baniel metoda in še nekatere. Učinki vaj se včasih poznajo zelo hitro, včasih pa je potrebno več časa za izvajanje, spremembe so včasih drastične, včasih gre za manjše izboljšave.

Ajda Pfifer, foto: osebni arhiv    

Svoje znanje ste nadgrajevali z rednimi izobraževanji, poleg tega ste ogromno delali – kot raziskovalka in asistentka na fakultetah, kot plesna pedagoginja za otroke in producentka v kulturi, pisali ste tudi doktorsko disertacijo. Toda na neki točki je bilo očitno vsega preveč, saj ste doživeli popolno izgorelost. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Ko sem doživela popoln zlom, mi je bilo retrospektivno jasno, da sem trinajst let pred tem stopila na pot sprejemanja odločitev, ki so kot valeča se snežna kepa vodile v izgorelost. V tistem obdobju nisem imela nič prostega časa, moja energija je bila razpršena na sto koncev, od jutra do poznega večera sem bila v polnem pogonu, za svojo socialno varnost in vlaganje vase se mi je žvižgalo.

Delala sem veliko za minimalna plačila, vse se mi je zdelo strašno pomembno; najprej študentska politika, nato nevladni kulturni sektor in naša plesna šola Center plesa Maribor, nato gluhi in reševanje problematike dostopa do kulture preko mednarodnih projektov za gluhe mlade, reševanje problematike zgodnje obravnave gluhih preko izjemno obsežne doktorske disertacije, vmes sem bila še producentka v kulturi, plesalka, plesna pedagoginja in asistentka na fakulteti.

Začeti je bilo treba delati ob sedmih zjutraj, delati do večera in nato ob osmih zvečer narediti še svoj plesni trening, ob enajstih pa mrtva pasti v posteljo in ne vedeti zase. Na dopust je bilo treba vzeti računalnik in tudi tam delati. Zadnji dve leti sem mnogo od tega počela na daljavo iz Manchestra, kjer sem bila precej izolirana od ljudi, kar je bila še pika na i.

To je dober recept za izgorelost; vlagati tone razpršene energije, ne da bi nazaj dobili dovolj zadoščenja v obliki plačila, pohvale, zaključkov, pogovora s sodelavci, ali smisla v tem, kar počneš, poleg tega pa vse to početi brez pravega počitka. Stanje svojega zloma bi opisala dobesedno kot sesutje v prah.

PREBERITE ŠE -> Kaja iz Masterchefa o izgorelosti: Moje življenje včasih in danes je kot noč in dan

Kako ste potem okrevali?

Okrevala sem z neizmerno podporo mojega zlatega partnerja in mame, ki sta skrbela zame 24 ur na dan, in sicer prvo leto neprestano, nato pa je rehabilitacija trajala še tri leta do popolnega okrevanja, skupaj torej štiri leta.

Osnova rehabilitacije je bila prehrana in somatske terapije ter radikalne spremembe prepričanj o svojem delu in o tem, kaj si zaslužim, kar je prišlo kar samo od sebe, ker je bila lekcija tako močna. Zadnje leto in pol pa tudi veliko meditiram, kar me je dvignilo še za en nivo.

Ko sem prišla toliko k sebi, da sem lahko približno razmišljala, sem si obljubila, da bom pomagala ljudem v takšnih stiskah, če iz tega pridem živa. Seveda je kombinacija tega, da sem sama psihologinja in lastne izkušnje botrovala k neskončnemu raziskovanju področja in poglabljanju v možne rešitve.

Opažate, da je vedno več izgorelosti med ljudmi?

Ne samo izgorelosti, vse več je vseh psihičnih težav. Trenutno se tudi v zdravstvu trudijo okrepiti kadre na področju duševnega zdravja, ker smo tukaj zelo podhranjeni. Vse vrste terapevtskih storitev so trenutno druga najbolj hitro rastoča panoga.

Kaj pa je vzrok za vse več izgorelosti?

Izgorelost je v veliki meri odraz zeitgeista oziroma načina življenja. Že pred tridesetimi leti smo se šalili, da ima vsak v Ameriki svojega psihiatra in da je vsak drugi na antidepresivih. No, sedaj je to prišlo k nam, skupaj z njihovo ekonomijo in načinom življenja.

Vse poteka prehitro, ves čas smo na voljo, ni gotovosti, ni nekega normalnega življenjskega ritma, hkrati je vse na voljo in to je preplavljajoče. Večkrat pomislim, kako je bilo nekoč, ko si v službi dobil dopis, nanj odgovoril in dal odgovor na pošto. Povratno informacijo si lahko pričakoval recimo v roku enega tedna, danes pa preko maila v roku minute. Nekje ima tudi človek plafon, kot rečemo v Mariboru.

Kako se torej ustaviti in preprečiti, da se sesujemo?

Kadarkoli se pojavijo že najmanjši simptomi, jih moramo vzeti resno. Telo tako s fizičnimi kot s psihičnimi simptomi sporoča, da potrebujemo spremembo, da nekaj ni v redu. Mi začetne simptome radi povozimo. Če poslušamo telo, lahko slišimo majhen glas v nas, ki ima vedno prav. Če prisluhnemo temu glasu in naredimo spremembo, o kateri govori, smo na dobri poti, da preprečimo izgorelost.