Čeprav je Azra Širovnik uspešna in izkušena pisateljica, si je tokrat zadala zelo zahtevno nalogo. Odločila se je, da bo napisala knjigo o ljubezni njenega življenja, Janezu Širovniku. To je namreč pomenilo, da se je morala spoprijeti tudi z bolečino, praznino in žalostjo, zato je med pisanjem včasih jokala, kar sicer ni značilno zanjo.
»Prej se hudo razjezim, kot jočem. Nimam talenta za samopomilovanje. Sem borka, ki želi imeti red v življenju,« mi je zaupala pisateljica, ki kljub težkim preizkušnjam še vedno ljubi življenje.
Oče, ki je bil profesor književnosti, vam je nekoč rekel, da morate vsak dan napisati, kaj se vam je lepega zgodilo. Ste upoštevali njegov nasvet in to počnete še danes?
Da. Ponotranjila sem to in zares se ob koncu dneva vedno vprašam, kaj lepega mi je ta dan prinesel. Vsak dan ima nekaj vsebinsko dragocenih daril. Le znati jih je treba prepoznati, videti, se jih zavedati.
Vas je tudi mož, podobno kot oče, podpiral pri pisanju?
Mož mi je že na začetku najine zveze, potem ko je prebiral moje gimnazijske dnevnike, obljubil, da mi bo omogočil, da pišem. Držal je besedo. In je tudi vse moje knjige prebral.
V vašem prvem romanu Za ovinkom zakona je prizor, ko ženska sedi v avtomobilu pred semaforjem, vendar se avto zaradi okvare motorja ne premakne. V tistem začuti, da v svojem zakonu ni le pilotka, temveč tudi kopilotka in edina potnica, obenem pa spozna, da nima več energije in moči. Ste sami večkrat začutili nekaj podobnega?
To je lahko faza v življenju vsakega človeka, še posebej mlade ženske z družino. Številne ženske smo namreč ponotranjile idejo, da družina vsebinsko leži v naših rokah in srcih, posledično pa na naših ramenih. Da zmoremo in moramo narediti vse same. To so tiste prelomnice, ko ugotoviš, da boš mogla nekaj spremeniti, drugače obrniti volan lastnega življenja.
Kako pa ste vi obrnili volan življenja in poskrbeli zase?
Volan svojega življenja sem obrnila izključno v svojo smer, ko sem razumela, da sem že vse dala in vložila. A kljub temu nisem dobila, kar sem pričakovala.
Rekla sem si: »Zdaj pa daj sebi, kar boš znala ceniti. Samo ti poznaš vrednost svojega dela, glede na vloženo energijo in plemenit namen. Ne obremenjuj nikogar, ki nima kapacitete sprejeti tisto, kar daješ. Ti pa jo imaš.« Torej, obrnila sem se k sebi. Vlagala vase. Preprosto.
Ni skrivnost, da pišete knjigo, namenjeno možu. Je pisanje naporno, boleče ali pa je obujanje in zapisovanje spominov na vajino ljubezen katarzično in terapevtsko?
To je najtežji tekst v mojem življenju do zdaj. Vsa ...
