Da bo nekoč arhitektka, je vedela že kot najstnica. Po vrnitvi iz Tokia, kjer je eno leto živela in delala, je leta 1999 v Sloveniji odprla biro, ki se danes lahko pohvali s številnimi mednarodnimi nagradami za inovativne in estetsko dovršene projekte na področju notranjega oblikovanja in arhitekture. Biro bo tako kmalu ujel 25. svečko delovanja, v teh letih pa je njegova ustanoviteljica doživela marsikaj.
Ste bili eden tistih otrok, ki že zelo zgodaj vedo, po kakšni karierni poti želijo stopati?
Pri 12 letih sem vedela, kaj si želim postati. To je bila posledica dveh naključij v mojem življenju. Prvo je to, da imata mama in oče dober občutek za estetiko. Drugo pa to, da je mama delala v arhitekturnem biroju, a ne kot arhitektka. Ena od njihovih arhitekt je oblikovala interier naše hiše in njeno delo se mi je že takrat zdelo vznemirljivo, lepo in zanimivo.
Vendar pa moram priznati, da je na tej moji karierni poti prišlo tudi do dvomov. Ko sem končala fakulteto, sem se vprašala, ali sem morda zgrešila profesijo. Potem pa je prišla Japonska …
Po uspešno končanem študiju arhitekture ste torej eno leto živeli v Tokiu. Vam je prav japonska dogodivščina spremenila življenje?
Na Japonskem sem delala v znanem tokijskem biroju za projektiranje konstrukcij, kjer so v meni prepoznali potencial in to mi je dalo zagon. To je bila zagotovo ključna prelomnica.
Kaj ste iz japonske kulture prinesli nazaj domov? Je Tokio kaj vplival na vašo oblikovalsko filozofijo in pristop k arhitekturi?
Moja japonska in malo tudi kitajska izkušnja - ime GAO je namreč po moji najboljši prijateljici, ki je Kitajka - mi je pokazala, da imajo tam veliko bolj razvito intuicijo. V sebi nosijo posebno mirnost in pripravljenost priskočiti na pomoč, kar je nekaj spontanega in lepega. Seveda pa so tudi tam slabosti - na primer razslojenost družbe.
Na Japonsko sem šla kot goba, vase sem srkala vse, kar sem se lahko dobrega naučila. In vsaj enkrat v življenju se mi je popolna naivnost tudi obrestovala. Pred selitvijo v Tokio o njihovi družbi nisem vedela praktično ničesar. Če bi vedela, bi se verjetno omejila že sama. Tako pa sem imela neobremenjeno priložnost za učenje in rast.
Ko danes pogledam...
