Arhitektka Janja Bulc nam je razkazala notranjost novega hotela AS v Ljubljani (FOTO)
Pred mesecem dni, sredi oktobra, se je v središču Ljubljane odprl hotel AS. Pod arhitekturo se podpisuje biro Ofis arhitekti, notranji dizajn pa je v sodelovanju z lastnikom Sebastjanom Raspopovićem zasnovala arhitektka Janja Bulc.
Z Janjo Bulc in fotografom smo se sprehodili po tistih sobah, ki so bile v času našega obiska proste. Številni detajli, ki ustvarijo prefinjenost in hkrati igrivost, nas prepričajo, da za interierom stoji ogromno ur zbiranja, sestavljanja in kombiniranja kosov. A le z vsem časom, ki sta ga naročnik in naša sogovornica imela, je tak končni rezultat sploh možen. Hotel AS zagotovo ni tipični hotel in prav to je bila prva želja lastnika.
Kakšne so bile želje naročnikov za hotel AS, v kakšnem slogu so si želeli, da bi bil opremljen?
Najprej bi rada povedala, da naročnik Sebastjan Raspopović ni tipičen naročnik, ni laik. Za sabo ima kar nekaj prenov svojih lokalov ter nepremičnin in je ljubitelj interiera. Med nama je bilo res dobro sodelovanje, lahko rečem soavtorstvo. Kar se tiče njegovih želja, se raje vprašamo, česa si ni želel. Kar je velikokrat bolj pomembno.
Ni si želel generičnega hotelskega videza. Ni želel tipskih, standardiziranih rešitev, kjer bi se vse popolnoma ujemalo. To se mi je zdela zelo pomembna usmeritev. Že od samega začetka je imel željo, da znotraj zelo sodobne arhitekture, ki so jo zasnovali Ofis arhitekti, naredimo nekaj, kar ima pridih starega. Tako da smo mešali stile, od secesije, art nouveau, do retro 50., 60. in tudi 70. let. To smo dosegli z mešanjem vintage in sodobnih kosov, ki imajo reinterpretacijo teh starih slogov.
Torej se v sobah najdejo tudi vintage kosi in ne dvomim, da tudi marsikatere zanimive oblikovalske najdbe. Bi povedali kaj več o tem, kako ste iskali pohištvo?
Vintage kose sem iskala pri uveljavljenih spletnih starinarjih iz tujine. Niti enega kosa nismo našli doma. Večina jih je iz Italije, nekaj iz Francije in pa bivših sovjetskih držav. Šlo je za zelo dolg proces iskanja, dogovarjanja, koordiniranja ter tudi barantanja. Na koncu pa je bilo poplačano z veliko užitka, ki ga prinese dobra najdba in sklenjena kupčija.
Če pa se dotakneva časovnice našega projekta, je ta res dolga. Poleg zamud pri gradnji, ki se vedno zgodijo, smo mi imeli še obdobje korone in nato še znano geopolitično situacijo, kar je vplivalo na roke dobave materialov, kosov. Vse skupaj se nam je konkretno zavleklo in za tovrstne ambicije, ki smo jih imeli pri tem interieru, je bila to sreča v nesreči. Ker takšnega rezultata ne moreš definirati na hitro. Mi smo imeli možnost interier resnično graditi, organsko izbirati kos po kos, na koncu je oblikovanje in opremljanje trajalo več kot dve leti tekom gradnje.
Kateri kosi so še posebno vredni izpostavitve?
Zagotovo je na prvem mestu recepcijska miza. Naročnik si ni želel klasičnega visokega pulta. Želel je mizo, ob katero se bo gost, ki pride, lahko usedel. Našli smo res krasen kos, les je oreh. Ta velika miza je bila verjetno v kakšni direktorski pisarni ali morda sprejemnici.
Omenila bi tudi stalažo v sprejemni avli. K nam je prišla iz Italije, iz 50. let in naredi res lepo kuliso v prostoru.
Izpostavila bi še posteljna vzglavja v sobah. Prva ideja je bila, da bi uporabili vintage vzglavja in se tako izognila standardiziranim kosom. Mi smo uporabili sprednji in zadnji del postelj (vzglavje in vznožje), saj so bile postelje včasih ožje. Sestavili smo sprednji in zadnji del skupaj in dobili široko vzglavje ter ustvarili nekakšen unikaten kos. Za to smo našli neke francoske starinske postelje, art deco postelje, medeninaste, kromirane in na tak način ustvarili kar nekaj unikatnih postelj.
Katera oblikovalska imena najdemo v opremi hotela AS?
Meni osebno so eni lepših kosov, ki sem si jih res želela za ta hotel, posteljna vzglavja Gebrüder Thonet, secesijskega videza. Te nam je dobavil Kult Interier. Potem imamo kar nekaj kosov od Eichholtz, njihovi so enosedi v sprejemni avli, nekatere obposteljne mizice in luči na hodniku. V nekaterih sobah so FERM living zofe in pa Flos stenske luči.
Sicer pa smo opremljali večinoma z vintage kosi in s kosi manj zvenečih imen. Kar nekaj pa je tudi seveda po meri delanega pohištva.
Poleg hotela AS je bistro Jaz, ki ga vodi Ana Roš, pod interier pa se podpisujete tudi vi. Kakšno vodilo ste imeli tu?
Bistro smo želeli oblikovati v sozvočju s hotelom, a vseeno kot ločeno identiteto. Želja Ane Roš je bila, da je prostor mladosten, da odraža njen koncept namesto fine dining raje young dining. Ni si želela občutka togosti, a seveda si nismo želeli neresnega interiera. Prvotna vizija je bila, da je prostor zelo ozelenjen, moja ideja pa je bila, da bi uporabili grafičen motiv rastlinja modne oblikovalke Mateje Benedetti, ki sta ga z Ano uporabili pri oblikovanju uniform za Hišo Franko in kolekcijo tekstila za dom. Menim, da se kar ponuja za aplikacijo na steno. Paravan stena v sredi prostora je sestavljena iz opek porušenega objekta, ki je bil prej tu. Na grobo reliefno steno se tapete ne da polagati, zato smo uporabili posebno aplikacijo, ki se ji reče tatoo wall in deluje kot prenos barve na steno.
Kaj je bil največji izziv pri opremljanju hotela AS?
Kompleksnost in kombinatorika pri načrtovanju kot tudi komunikaciji pri izvedbi zaradi mnogoterih, raznolikih oblog, obdelav, tlakov, pohištva, tako po meri, kot vintage, raznobarvnih preprog, stenskih luči. Tu imamo namreč 30 sob in ena ni enaka drugi. Iskali in našli smo ogromno kosov, ampak sestavljali smo šele proti koncu. Da sem ta nabor, repertoar materialov in kosov sestavila, osmislila in ustvarila sozvočje, da se med seboj ne tepejo, da imamo kontraste, ampak, da so ti sveži. To je bil največji izziv. Potem so tu še umetniška dela, ki so izstopajoča, polna barv, a smo jih nazadnje umeščali v prostor in ja, zgodilo se mi je, da sem v zadnjem mesecu skorajda spet vse obrnila naokoli.
Osrčje vsakega hotela je recepcija oziroma sprejemna avla. Kaj vas je tu vodilo pri izbiri opreme?
Sprejemna avla je prvi stik gosta s hotelom, tu ustvarimo občutek, kako se bo gost kasneje počutil. Res je ta avla moj najljubši prostor in sem najbolj ponosna nanj. Lastnik si je želel eklektičnega, vabljivega prostora z različnimi slogi. Kako to doseči? S plastenjem, z veliko različnimi materiali, od steklene opeke, za katero se mi zdi, da ustvari krasen ambient, do vintage stalaže in recepcijske mize. Mešanica stilov tu ustvari občutek, da prostor ni nov in da že ima življenje. Kot da je tu že nekaj časa. To se mi zdi uspeh, s tem smo se že na vhodu umaknili od generičnega hotelskega videza.
