Anton Komat: Znanost je napredovala do točke, da ni več zdravega človeka
Je svobodni raziskovalec, pisec, scenarist, publicist in naravovarstvenik. Anton Komat si je že kot otrok želel, da bi postal raziskovalec, vendar pa so ga zanimala številna področja, zato ni vedel, kateremu bi se resnično posvetil. Kasneje je vpisal različne študijske smeri, opravljal delo pri različnih podjetjih, prepotoval pa je tudi dobršni del sveta, pri čemer je pridobil veliko znanja, raziskovanja pa se je vse bolj loteval tudi na lastno pest. Naposled se je odločil, da se poda na samostojno pot ter se posveti odkrivanju resnice in ozaveščanju ljudi.
Pri svojem delu preučuje delovanje sistemov, opozarja na pomen samooskrbe in lokalno pridelane hrane za zdravo življenje, na škodo, ki jo človek povzroča naravi, ter na neresnice, v katere prepogosto verjamemo. V tokratnem intervjuju je Komat predstavil problematiko uvožene in predelane hrane. Pojasnil je, zakaj je lokalno pridelana hrana bistvenega pomena za ohranjanje zdravja in preživetje prebivalstva, podal pa je tudi nekaj napotkov, ki jih je smiselno upoštevati pri nakupovanju živil v trgovinah, in pojasnil, katerim naravovarstvenim ukrepom bi morali dati prednost, da bi se v prihodnje izognili najhujšim scenarijem.
Naši predniki so bili modri, ko so govorili: »Najbolj zdrava je tista hrana, ki se najhitreje pokvari.« Danes nas reklame posiljujejo s 'trajnim' mlekom. Kako naj bo mleko trajno, ko pa ima še bela barva za zid rok trajanja?
V nekem intervjuju ste dejali, da je bil najmočnejši povod, da ste se pred leti podali na samostojno pot in postali neodvisni raziskovalec ta, da ne marate laži. Katera je po vašem mnenju največja laž, v katero verjamemo na področju prehranske varnosti?
Resnično sem imel dovolj laži o kemijski in biološki varnosti državljanov, ki so jih oblasti neprestano trosile. Kar se tiče prehranske varnosti, pa je nedvomno največja laž ta, da je vse pod nadzorom, da je hrana v trgovinah varna in da moramo skrb za svoje zdravje zaupati odgovornim institucijam. To je daleč od resnice. Bolj kot oblasti zagotavljajo, da je nekaj varno, bolj moramo biti na to pozorni. Uradna politična znanost je napredovala do te mere, da praktično ni več zdravega človeka.
Omenili ste, da je največji uničevalec domače samooskrbe ta, da so v trgovinah na voljo uvožena živila po zelo nizkih cenah, s katerimi slovenski kmeti ne morejo tekmovati, zaradi česar se jih vse več odloča za opustitev dejavnosti. V zadnjih 10 letih naj bi posledično v Sloveniji propadlo kar 16.000 malih kmetij. Kako ocenjujete, da se bo stanje na področju samooskrbe razvijalo v naslednjih letih? Bomo Slovenci vseeno spoznali njeno vrednost in iskali načine, da jo ohranimo?
Cenena industrijsko predelana hrana iz trgovskih verig je zavedla preveč ljudi. Hrana, ki pride k nam iz tujine, je subvencionirana z ogromnimi zneski, ki niso primerljivi z našimi. Vedeti moramo, da razliko v ceni krepko preplačamo, saj si z nakupom take hrane uničujemo zdravje in škodujemo okolju. Najbolj se je pocenila hrana, ki vsebuje največ kalorij, največji profit pa se ustvarja s hrano, ki je najbolj predelana. Vedeti moramo, da hrana, ki je najbolj predelana, ni več živa hrana. Je kot mrlič, ki mu na parah polepšajo obraz. Hrana, ki je proizvedena z agrokemičnimi sredstvi, vsebuje veliko ostankov pesticidov, ki povzročajo bolezen in smrt. Naši predniki so bili modri, ko so govorili: »Najbolj zdrava je tista hrana, ki se najhitreje pokvari.« Danes nas reklame posiljujejo s 'trajnim' mlekom. Kako naj bo mleko trajno, ko pa ima še bela barva za zid rok trajanja?
Katastrofalne posledice nakupovanja takih živil se odražajo tudi v propadu malih kmetij v Sloveniji. Te so v svetovnem merilu sicer nosilke prehranske varnosti prebivalstva. Če se ne bomo spametovali prej, se bo to zgodilo s prihodom prehranske krize. Takrat bomo spoznali, da lahko le samooskrba zagotovi prehransko suverenost naroda. Narod, ki ni sposoben prehraniti samega sebe, na dolgi rok ne bo preživel.
Skrajni čas je torej, da modrost prednikov povežemo z novo kulturo preživetja; da obudimo domače vrtove, rešimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Da pridelava in poraba hrane potekata znotraj lokalne skupnosti; torej na kratkih poteh »med vilami kmeta in vilicami meščana«. Najbolj zdravo je jesti hrano, ki uspeva v naši neposredni bližini. Sezonska hrana je zakon zdravega življenja. Ponuja nam presenetljivo pestrost. Človeška vrsta se je skozi evolucijo prilagodila cikličnosti letnih časov in lokalnim razmeram.
Opozarjate, da tudi oznaka, da je določen izdelek ekološko pridelan, ne pomeni, da je ta neoporečen. Če gre namreč za živila, ki so pripeljana od zelo daleč, so škodljivi dodatki lahko uporabljeni že pri transportu in skladiščenju hrane, o čemer potrošnik nima nobenega podatka. Lahko poveste kaj več o tem?
Banane in drugi sadeži, ki jih uvozimo iz južnih krajev, so sicer lahko pridelani na ekoloških plantažah, kar izvozniki tudi vidno deklarirajo. Vendar pa jih takoj, ko jih natovorijo v ladijske kontejnerje, temeljito poškropijo z insekticidi proti žuželkam in fungicidi proti glivam. Tako pripravljene sadeže nato kupimo v svetem prepričanju, da so »bio«.
Manj znan je primer polnozrnatega kruha, ki naj bi bil zaradi vlaknin, ki jih vsebuje, mnogo bolj zdrav od kruha iz bele moke. Vendar pa tudi ekološko pridelana žitna zrna pred skladiščenjem v silosu obilno prepojijo z insekticidi in fungicidi. Še huje pa je z zrni iz agrokemične pridelave, saj njihove ovojnice vsebujejo štiri do petkrat več ostankov pesticidov kot moka iz teh zrn.
Največje posledice uživanja hrane, ki vsebuje pesticide, so vidne na živčnem in hormonskem sistemu, na respiratorni funkciji celic in tkiv, na jetrih in ledvicah ter na stanju imunskega sistema. Takšna hrana vpliva na genotoksičnost in mutagenost, na plodnost in razvoj zarodkov ter na pojavnost rakavih obolenj.
Kakšne so lahko posledice na našem zdravju, če redno uživamo sadje in zelenjavo, ki je prepojena s pesticidi in drugimi škodljivimi dodatki?
O tem sem se obširno razpisal v svojih knjigah, na tem mestu pa ni dovolj prostora za podrobnejšo razlago. Lahko rečem le, da če v organizem vnašamo tako hrano, praktično ni organskega sistema, ki zaradi tega ne bi bil prizadet. Največje posledice so vidne na živčnem in hormonskem sistemu, na respiratorni funkciji celic in tkiv, na jetrih in ledvicah ter na stanju imunskega sistema. Hrana, v kateri je veliko pesticidov, vpliva na genotoksičnost in mutagenost, na plodnost in razvoj zarodkov ter na pojavnost rakavih obolenj. Zavedati se moramo, da je Slovenija prva v EU, kar se tiče pogostosti rakavih obolenj.
Katera živila spadajo glede na vaše raziskave med bolj in katera med manj varna, ko se odločamo za njihov nakup na trgovskih policah? Kako lahko za neko živilo, ki ga kupimo v trgovini, preverimo, da je res zdravo?
Če poznamo osnove toksikologije, bomo raje kupovali živila, ki se nahajajo nižje v prehranski verigi. Kot primer navajam dilemo kupca, ki se znajde v ribarnici. Na izbiro ima tri vrste rib: sardele, osliče in tune. Tune se hranijo z osliči, osliči pa s sardelami. Če kupec ve, da je stopnja biomagnifikacije toksinov za vsak člen v prehranski verigi 10, potem se odloči za nakup sardel, saj te vsebujejo 10-krat nižjo koncentracijo toksinov na enoto telesne teže kot osliči in kar 100-krat nižjo od tune.
Vsekakor pa moramo pozornost nameniti državi izvora, saj vemo, v katerih prevladuje intenzivna agrokemična pridelava ter katere so znane po tem, da gojijo gensko spremenjene organizme.
Opozarjate, da je naš sistem prepreden z napačnimi informacijami, zaradi česar nas lažje držijo v nevednosti. Kam naj se torej obrne nekdo, ki se želi izviti iz tega primeža in priti do resnice? Kje jo je sploh še moč najti?
Resnica je bila vedno najnevarnejši koncept v človeški zgodovini. Predvsem če se lažno prikriva pod krinko objektivnosti 'politične znanosti' in vzdržuje s pomočjo cenzure, ki vedno vodi v enoumje, to pa v brezumje, da ne rečem norost. Na žalost v svetovnem merilu še nikoli ni bilo toliko laži in norosti kot v tem času, ko vladajo norci, pametni pa norijo. Resnico je vse težje najti, vendar pa še vedno obstajajo neodvisni svobodni mediji, tudi znanstveni. Le poiskati jih je treba, preveriti in prebirati.
Kateri vidik uničevanja narave je po vašem mnenju najbolj problematičen in za katere ukrepe bi bilo torej najbolj smiselno, da bi jim posvetili največjo pozornost, da se izognemo najhujšemu?
Gre za povezavo med uničevanjem rodovitnosti prsti in zmanjševanjem biotske pestrosti ekosistemov. Življenje na kopnem je namreč v veliki meri odvisno od stanja prsti. Ne poznamo nadomestila za živo prst. Treba je vedeti, da narava potrebuje najmanj 300 let, da obnovi nekaj centimetrov njene debeline. Ker je humus v prsti tudi mikrobiološko analogen človeškemu mikrobiomu, našemu notranjemu humusu, lahko rečemo, da naše zdravje resnično temelji na zdravi prsti.
Skratka za začetek se odpovejmo pretirani potrošnji in obsedenosti z denarjem, namesto tega pa se posvetimo opolnomočenju lokalne skupnosti. Kar je zavoženo na globalni ravni, moramo rešiti na lokalni in prav hrana je pri tem v središču pozornosti.
Bi nam lahko zaupali kakšno najnovejše zanimivo spoznanje, do katerega ste prišli tekom svojih raziskovanj?
Zavračanje tehtnega premisleka o ciljih človeške civilizacije nas vodi naravnost v tragedijo kapitana Ahaba iz romana Beli kit, ki ga je napisal Herman Melville. Ahabova sredstva so bila ves čas zgodbe racionalna, njegov namen, da ubije orjaškega belega kita, pa blazen, kot je tudi blazen koncept globalne ekonomije neomejene rasti. Gre namreč za koncept rakavega tkiva, za katerega je prav tako značilna neomejena rast. S tem, ko rak ubije gostitelja, napravi samomor, saj istočasno ubije vir svojega preživetja. Ali se zavedamo, da smo ljudje postali rakavo tkivo planeta Zemlje? Konec romana nam prinaša jasno sporočilo: Beli kit ubije kapitana Ahaba, tako kot neozdravljen rak ubije človeka.
Z ekonomijo neomejene rasti drvimo naravnost v skupinski samomor. Narava je vedno močnejša od človeka. Toda kako izstopiti iz ladje norcev kapitana Ahaba in izdelati varno Noetovo barko? Rešitev je v prenosu ekosistemskih evolucijskih rešitev na človeško družbo. Temu procesu jaz pravim biozofija. Narava premore vse rešitve za našo civilizacijo, postati moramo le ekološko pismeni in živeti življenje, ki nam ga ponuja Zemlja. Ob tem potrebujemo razcvet domišljije in ustvarjalnosti inženirskega duha. O teh rešitvah pišem tudi v svojih knjigah.
Skratka za začetek se odpovejmo pretirani potrošnji in obsedenosti z denarjem, namesto tega pa se posvetimo opolnomočenju lokalne skupnosti. Kar je zavoženo na globalni ravni, moramo rešiti na lokalni in prav hrana je pri tem v središču pozornosti.
