V romanu Pričakovanja je zelo natančno opisala, kako neuresničena želja po otroku vpliva na žensko, na njen odnos s partnerjem in na kakšen način umetna oploditev zaznamuje njeno telo.
Njena knjiga bo najbrž nagovorila marsikatero bralko, saj je med pisanjem imela v mislih tiste ženske, ki so zbrale dovolj poguma, da postavijo sebe pred pričakovanja, pa naj bodo ta njihova lastna ali tuja.
V romanu Pričakovanja spremljamo zgodbo para, ki si želi otroka, vendar se njuna želja kmalu spremeni v mučno in bolečo izkušnjo. Zakaj se vam je zdelo pomembno pisati o neplodnosti, umetni oploditvi in splavu?
Poljska pisateljica in Nobelova nagrajenka Olga Tokarczuk v enem izmed svojih esejev, zbranih v knjigi Pozorni pripovedovalec, zapiše, da sama verjame, da so zunaj nas teme, podobe in slutnje, ki od nas zahtevajo, da jih poimenujemo in artikuliramo, da torej o njih pišemo. Ta njena misel mi je še posebej blizu zato, ker je bilo nekako tako tudi z mano in temo neplodnosti.
O neplodnosti sem namreč pisala že v prvi zgodbi svoje prve knjige, kratkoprozne zbirke Zeleni fotelj, in pozneje še v dveh drugih zgodbah.
Tema me je torej zmeraj nekako spremljala pri pisanju, edino, kar se je spremenilo od prve napisane zgodbe o tem, je to, da sem se z neplodnostjo zatem srečala tudi sama v resničnem življenju. S tem se je ta tema v meni konkretizirala in nastal je roman Pričakovanja.
S tem, da si ženska oziroma par želi otroka, ni seveda nič narobe. Problematično pa je, ko ženska tako močno ponotranji pričakovanja okolice in morda svoje družine, da se ji zdi nujno, da tudi sama stopi na to pot, čeprav si tega mogoče sploh ne želi.