»Smrt je dvorezna. Njeno telo ima dve konici, saj zadeva pokojnika in žalujoče ostale.« Misel velikega slovenskega filozofa, antropologa, psihologa in teologa Antona Trstenjaka v svoji magistrski nalogi citira moja sogovornica Anja Klančar, ki je na lastni koži občutila konico »žalujočih ostalih«.
Izguba bližnjega je nedvomno ena najbolj bolečih izkušenj, ki jih človek doživi, žalovanje pa večplasten in naporen proces, ki zahteva posebne pristope, še posebej če samomor stori bližnji. O samomoru pa tudi sicer o smrti ljudje neradi govorijo, a ne Anja.
Anja Klančar je močna in razmišljajoča ženska, ki se posveča delu, študiju, raziskovanju, pisanju in pomoči drugim, predvsem sorodnim dušam. Je tudi avtorica pretresljive in žive knjižne pripovedi Ko izgubiš ... – Zgodba o prebolevanju samomora v družini. Napisala jo je ob izgubi staršev in njim v spomin. Pred 17 leti je namreč zaradi samomora izgubila mamo, sedem let kasneje ga je po bolezni storil tudi Anjin oče. Lani pa je umrl še njen 43-letni brat. Na enak način.
POKLIČITE, PROSIM
Ljudje v stiski se lahko obrnete na svojega osebnega zdravnika ali pokličete na:
112: Center za obveščanje, za takojšnjo nujno pomoč (24 ur na dan)
116 123: Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan)
031 233 211: Ženska svetovalnica – krizni center (24 ur dan)
116 111: TOM, telefon za otroke in mladostnike (vsak dan od 12. do 20. ure)
01/520 9900 – Klic v duševni stiski (vsak dan od 19. do 7. ure zjutraj)
Deseti september je tisti dan, ki ga v svetu zaznamujemo kot dan preprečevanja samomora. Dan, ko sem in tja zasledimo članke o tem, da je Slovenija prav v vrhu po njihovem številu. Bolj kot o samomoru kot dejanju pa želite opozoriti na bližnje, ki za njimi ostanejo, na to spregledano skupino posameznikov v stiski, ki se jim v prihodnje želite še bolj posvetiti, torej vsem, ki jih je odhod bližnjega zaznamoval, jim povzročil ogromno bolečino in globoko rano.
Ko sem pri 21 letih izgubila mamo, je bilo res hudo. Takrat bi si želela koga, ki bi imel podobno izkušnjo, ki bi razumel to nepredstavljivo bolečino. Osebne izkušnje so nujne za človeka, ki žaluje. Dajejo mu vero in upanje. Zato sem pozneje sama napisala tudi knjigo … Kaj pa vi mislite o moji situaciji?
(krajši molk) Težka je.
Pri 28 letih sem izgubila očeta in zdaj, deset let kasneje, še brata. To so tudi moje prve besede in intervju po tretjem samomoru v družini. Za vašo revijo.
Hvala.
Žal se je zgodilo. Težko je to sprejeti, dojeti, toda prej ko to storimo, bolje je, lažje je. Resnica je, da o tej temi ne bi želela govoriti, če se ne bi smrti zgodile v moji družini. In zato želim ozaveščati, ja. Tudi novinarji imate pri tem pomembno vlogo. Odzovem se vedno, ko se mi zdi, da bi bilo to dobro. Težko je o tem pisati, govoriti, zato hvala tudi vam za intervju in tematiko, ki je težka, toda še kako prisotna v sodobnem času. Nujno moramo govoriti o žalujočih po samomoru bližnjega. Odrivamo smrt, odrivamo pogrebe, toda vse to je del, košček življenja vsakega izmed nas v celotnem mozaiku, ki ga ima vsak svojega.
Ozaveščam, da je za bližnje, žalujoče po samomoru premalo narejenega, in prosim, da se tu kaj spremeni. Če je požar, pridejo gasilci, če se zgodi samomor, naj pride ekipa ljudi in pomaga družini, naj jo spremlja vsaj leto dni. Seveda morajo biti za to skrb, na neki način tudi oskrbo, na voljo sredstva. Poudariti moram, da ne smemo pozabiti na vse, ki so se v zgodovini že zelo trudili za to in se še trudijo. Toda zdaj moramo dlje. Ogromno naredijo ljudje dobre volje, ljudje, ki niso strokovnjaki, ampak so »samo« dobri ...
