Pravičnost? Kaj je že to? Anita odgovarja, da se mora vsakdo od nas truditi in biti steber zdravega, ki vključuje osnovne moralne postulate. Kajti le tako lahko družba obstane.
Naša sogovornica bije nov krog boja z boleznijo. A sklenila je tako: »Ne počutim se slabo. In ker se zavedam, da bo očitno preostanek življenja sobivanje z rakom, mu ves čas dopovedujem, naj bo milosten z menoj. Če ne, bova oba odšla za mavrico.«
Draga Anita, ko sva se začeli dogovarjati za pogovor, ste mi napisali: »Lahko se dobiva pri meni doma, bova imeli mir. Le ob torkih in četrtkih ne morem in nobeno popoldne, ker bom na obsevanjih. Lahko pa pridem po vas.« Anita, vi ste na obsevanjih in bi mene vozili sem in tja? Se vam ne zdi, da bi bilo prav, da vas vozim jaz?
Že od zgodnjih let imam privzgojene delovne navade in samostojnost, predvsem pa občutek prevzemanja odgovornosti za šibkejše. Na moji poti pa je življenje še dodatno izpopolnjevalo veščine in sposobnosti, kar mi je omogočilo, da sem veliko stvari, tudi težjih obveznosti, opravljala sama, brez pomoči drugih ljudi. Ko se ozrem nazaj, se strinjam, da sem nase prevzemala preveč odgovornosti in veliko bremen. Še vedno pa lahko trdim, da uživam v njihovem prevzemanju, in ko je vse opravljeno, sem zadovoljna. Počutim se koristna družbi kot celoti in posameznikom v njej. Vendar se zavedam drugačnosti počutja in zaupljivo prenašam obveznosti sodelavcem. Tudi vožnje. Le poenostaviti sem želela najino srečanje. (smeh)
Samo še en del najinega dopisovanja moram razkriti bralkam in bralcem, tako ste mi napisali: »Medtem sem doživela menjavo kolka, znova pa je postal dejaven tudi limfom. Bila sem kandidatka za transplantacijo lastnih celic po sistemu CAR-T, pa je strokovni konzilij ocenil, da moje zdravstveno stanje zaenkrat ni primerno za tak poseg. Tako sem na obsevalni terapiji. In danes sem bila na obsevanju petič od dvajsetih. Ne počutim se slabo. In ker se zavedam, da bo očitno preostanek življenja sobivanje z rakom, mu ves čas dopovedujem, naj bo milosten z menoj. Če ne, bova oba odšla za mavrico.« Vemo, da ste izjemno pogumni, a z boleznijo skleniti prijateljstvo najbrž ni najlažje?
Ko sem zbolela, sem doživela širok spekter čustev. Od zanikanja bolezni in samoobtoževanja do sprejemanja okoliščin, s katerimi se srečujem ves ta čas. Ni je stvari, ki mi ne bi švignila skozi misli. Priznati moram, da je bila ta pot naporna in ...
