Že med študijem mednarodnih odnosov se je Ana Tasič odločila za raziskovanje človekovih pravic. Toda teorija je eno, praksa pa nekaj povsem drugega, kar je dokazala, ko je pred leti spremljala slabe razmere, v katerih so živeli begunci v Grčiji.
Ker je čutila, da mora nekaj ukreniti, se je odpravila v manjše taborišče v Grčiji blizu kraja Filippiada, pozneje pa je odšla še v Palestino. Razmere, pod katerimi živijo Palestinci zaradi izraelske okupacije, so jo zelo pretresle, zato je postala aktivna članica Gibanja za pravice Palestincev.
Ko sva se dogovarjali za intervju, ste mi povedali, da ste večinoma v Sloveniji. S čim se ukvarjate?
Sem kmetica. (smeh) Oče je namreč pred leti kupil posestvo v Jarenini, kjer se ukvarjam z izobraževalnim turizmom. Veliko časa preživim v družbi živali, in ker so zelo prijazne, sem hotela otrokom in odraslim ponuditi možnost, da se družijo z njimi.
Glede na stanje, v katerem je svet, se mi zdi pomembno, da lahko otrokom in odraslim omogočim stik z živalmi, ki jih lahko naučijo empatije in prijaznosti. Če bodo prijazni do živali, bodo morda prijazni tudi do ljudi.
Približno tako je, kot da bi peljal živino v klavnico. Najprej greš skozi vrtljiva vrata, kamor lahko vstopijo največ trije ljudje, vendar spuščajo enega za drugim, potem sledi varnostni pregled, kjer odložiš prtljago, medtem pa devetnajstletno dekle v hebrejščini kriči nate skozi neprebojno steklo, da ji moraš pokazati dokumente.
Kot prostovoljka ste delali v palestinskem begunskem taborišču, pa tudi v Grčiji. Kako ste sprejeli odločitev, da želite pomagati beguncem?
Vedno sem si želela bolje spoznati arabske dežele, predvsem na Bližnjem vzhodu. Jesen 2015 sem zato preživela v Nablusu na Zahodnem bregu (reke Jordan – v Palestini).
V Grčiji je bilo takrat veliko ljudi iz Sirije, pa tudi iz Afganistana – obe državi sem poznala, tudi nekaj jezika sem znala, poleg tega pa sem imela poleti čas in dovolj denarja, da sem lahko šla za nekaj mesecev pogledat, ali lahko kakorkoli pomagam.
Po spletu naključij sem pristala ...
