Svoje misli in telo usmerja v zavedanje, kako polno živeti ženskost, ustvarjalnost, materinstvo. Njena osebna pot sprejemanja same sebe točno takšne, kakršna je, se je razvila v odgovornost do poslanstva, ki presega njo samo. Čuti se odgovorno poleg sebe osvobajati še druge ženske, nahraniti vso (tudi nezaceljeno) kompleksnost in goščavo spremeniti v rodoviten vrt.
Pogovarjava se nekaj dni po tem, ko so nasprotniki splava v ljubljanskem parku Zvezda postavili zastavice vsem nerojenim. Kasneje sem na spletu zasledila komentar ženske, ki je dejala, da je splav zločin zato, ker ima ženska vedno moč, da moškemu reče ne, nerojeni otrok je nemočen. Menite, da to drži? Ženska res vedno zmore reči ne?
Tukaj lahko vidimo močan patriarhalni vzorec, ko vso odgovornost prelagamo na žensko, kot da moški pri vsem skupaj ne igra nobene vloge. Ampak, naj odgovorim na vprašanje. Na to, ali zmoreš reči ne, vpliva veliko dejavnikov; vzgoja, okolje, družba, izobrazba, travma. Če pogledamo nedaleč v zgodovino, vidimo ženske, ki jim ni bilo dovoljeno zavzeti svojega prostora. Fizično in energijsko. Njihova življenja niso bila njihova. Njihova telesa niso bila njihova. Naučene, da najprej poskrbijo za potrebe drugih, ustrežejo drugim, da morajo potrpeti, ugajati, se pretvarjati.
Vse to so samo mehanizmi, ki so jih prevzele, da bi preživele. In ta spomin živi v naših kosteh, v našem celičnem spominu. Reči ne pomeni postaviti mejo. Postaviti mejo pa je nekaj, kar se moramo, posebej ženske, naučiti. Velikokrat jih zanemarimo, da obdržimo ljubezen, da obdržimo povezanost, varnost, navidezno kontrolo. Zdrave meje in ljubezen, ko govorimo o ženskah, kot da ne sodijo v isto poved. Ker nismo naučene, da lahko rečemo ne, saj moramo ...