Za študij medicine se je odločila, ker je imela že zelo zgodaj razvit socialni čut. Po petindvajsetih letih dela še vedno verjame, da je to nujno, če želiš biti dober zdravnik.
»Tehnično in strokovno znanje nič ne pomagata, če ne uspeš bolniku zagotoviti občutka varnosti,« mi je zaupala v intervjuju, ki sva ga opravili le en dan pred njenim potovanjem v Afriko. Alenka Strdin Košir namreč že več let pomaga otrokom v Ugandi.
Pred časom ste v kolumni priznali, da vas je strah delati. Je to res?
Da. V naši družbi je veliko nenapisanih pravil, ki nam otežujejo življenje, recimo, da nihče ne sme biti bolan in umreti. Prav tako ne smemo delati napak, kar velja predvsem za zdravnike. Javno mnenje nam v zadnjem času ni naklonjeno - veljamo za zaslužkarje, ki so jim pomembni lastni interesi. Kar morda za določen delež zdravnikov velja, a ne za vse.
Večina je še vedno takšnih, ki se resnično trudimo, vendar čutimo velik pritisk. Po eni strani je moja naloga ugotoviti, če nekemu bolniku ne morem pomagati, in ga zato ne bom več zdravila, temveč mu bom omogočila, da ga ne bo bolelo in mu bo udobno, dokler ne umre.
Toda sistem te vsakič izpostavi temu, da se s prstom pokaže nate, češ, kdo si ti, da lahko o tem presojaš. Zakaj nisi naredila še kakšne preiskave, operacije in kako sem lahko trdno prepričana, da nisem naredila vsega, da bi bolniku pomagala.
Pogosto si torej izpostavljen kritikam kolegov, javnosti, svojcev. Doslej nisem imela zelo slabe izkušnje, saj smo marsikaj razrešili s pogovorom, vendar čutim, da sem izpostavljena kritikam. In k temu zagotovo ne pripomore zakonodaja.
Zakaj?
Ker je zakon o pacientovih pravicah ena stvar in dovoljuje pacientom nekatere stvari, medtem ko kazenski zakon zapoveduje druge stvari. Če ponazorim s primerom oživljanja – marsikdo, ko pride na teren in ne pozna situacije, začne z oživljanjem dvaindevetdesetletnega bolnika, kar se mi zdi etično zelo sporno.
Lahko razložite?
Pri tej starosti, ko je nekdo že doživel srčni zastoj, je preživetje pod velikim vprašajem. Če ti bog, vesolje ali v karkoli pač verjamemo, podari nenadno smrt pri dvaindevetdesetih, ni to nič groznega ...
