Veliko časa je posvečal parom, ki se spopadajo s težavami z neplodnostjo, in v začetku marca mu je, po dolgih letih naporov, uspelo odpreti center za zdravljenje neplodnosti, kar je nesporno življenjski projekt našega sogovornika.
Zakaj ima toliko parov težave z neplodnostjo? Predvsem pa, zakaj otrok sploh ni? Prioritete mladih so pravi odgovor, pojasni. In udobje, za katero se odločajo.
V začetku marca ste odprli nov center za zdravljenje neplodnosti, ta je že tretji v Sloveniji. Ob otvoritvi ste dejali: »Program je ključen za finančno preživetje naše ustanove. Potrebe po zdravljenju neplodnosti namreč iz leta v leto naraščajo.« Zakaj ima vse več ljudi težave z neplodnostjo?
Ja, to je tretji državni center, namreč v vmesnem času je bil tudi poskus prenosa koncesije, da bi ta naš center prešel v mrežo Zavoda Dravlje, ki je zasebna ustanova in je bil še pred nekaj leti naš pogodbeni zunanji sodelavec. Država je že pred leti načrtovala tri centre, ki bi pokrivali celotno Slovenijo, eden je v Mariboru, drugi v Ljubljani in zdaj tretji v Postojni.
To je za nas izjemen projekt, kajti pomembno je ohraniti specializirane bolnišnice za ginekologijo in porodništvo. V Sloveniji sta samo dve, ena je v Kranju in druga pri nas v Postojni. Dejstvo je, da je s takšnimi ozkimi programi težko finančno preživeti, in si seveda moramo postaviti vprašanje, kateri so dodatni programi, s katerimi bomo kot ustanova lahko obstali. Cilj javnega zavoda je, da dela dobro za ljudi in da je finančno vzdržen.
Od nekdaj smo skušali finančno preživeti s številom porodov, ki so od ZZZS neposredno plačani; za operativne programe pa prejemamo pavšalne vsote. Mi za dejanske operativne programe – razen za časa ministra Danijela Bešiča Loredana, ko je bilo vse plačano, potem se je to hitro ustavilo – plačil ne dobimo, in če ne bi odprli dodatnega programa, bi težko izkazovali finančno pozitiven rezultat. Vsi pa razumemo, kaj bi to pomenilo za zdravje žensk v naši regiji in širše.
Sicer ima naša bolnišnica dolgo zgodovino, kajti edina v Sloveniji je zgrajena s samoprispevkom in je bila še nedavno last občin Postojna in Pivka. Kar koli smo v bolnišnici hoteli narediti, smo potrebovali njuno soglasje, kar pa so bili neverjetno dolgotrajni postopki. Od države tudi nismo mogli prejemati donacij, ker ni bila naša lastnica.
In to težavno obdobje se je vleklo leta in leta vse do sedanjega župana občine Postojna Igorja Marentiča in njegove ekipe, ki se je z državo dogovoril o lastništvu in smo zdaj končno v državni lasti. Država je tudi investitor našega novega centra, vrednega približno milijon evrov. Tako da smo le zaključili ta projekt, ki je bil včasih videti neuresničljiv.
Nekajkrat sem rekel, da toliko energije, kot mi je pobral ta projekt, mi ni še nič pobralo. Zagotovo je bil najtežji in vem, da nam ga ne bi uspelo izpeljati, če ne bi bil tako trmast, vztrajen, če ne bi imel dolgoletnih izkušenj, znanja in poznanstev. Da izrečem, da je bil to moj najtežji projekt, je žalostno.
Katastrofalno pravzaprav, da se človek ne utrudi ob zahtevnih medicinskih primerih, temveč investitorskih, ob tej zavozlani birokraciji, ki lahko uniči projekt in na koncu še opeša človeka. Seveda pa se ga brez podpore in soglasja kolektiva kakor tudi strokovne pomoči UKC, Ginekološke klinike Ljubljana ne bi dalo izpeljati.
Veste, ko pride do mene mladi par zaradi težav z neplodnostjo, ju najprej vprašam, ali imata spolne odnose, ali imata redne, in ju tudi povprašam, kaj je to zanju redno. Ali je to enkrat na leto, enkrat na mesec, enkrat na teden. In odgovori so frapantni.
Poslušajte, no, tole vas hočem vprašati. Zakaj ima vse več ljudi težave z neplodnostjo?
Vedeti je treba najprej nekaj ...
