Eva Petrič: Kjer je telo, bo prej ali slej senca

V Sloveniji je trenutno več kot 8600 Ev, vendar je Eva Petrič tista, ki nas v hektičnem vsakdanu še vedno opominja, da raj obstaja in da si moramo za vrnitev vanj vztrajno prizadevati. Multimedijska umetnica ceni pristnost in zna tudi sredi najbolj kaotičnih prestolnic na svetu poiskati mir. In čeprav bi lahko iskala medijsko pozornost z izjemnimi razstavami od Dunaja, Buenos Airesa do New Yorka, ostaja nerazumno skromna.

Vse od zgodnjih otroških let ste z družino živeli na različnih koncih sveta. Zdi se, da vam je »nomadsko« življenje priraslo k srcu, saj še vedno ostajate razpeti med New Yorkom, Dunajem in Ljubljano. Kje ste pravzaprav doma?
Doma se počutim v vseh treh krajih. Zame pojem doma ni toliko povezan s čustvi, ampak z našim planetom, dejstvom, da lahko obstajamo tam, kjer to dopušča fizično okolje in si lahko uresničimo pojem doma. Naš planet je sestavljen iz nešteto možnosti, ponuja nam nešteto priložnosti, da si ustvarimo dom, a hkrati je eden in edini. Želim si, da bi se tega bolj zavedali, da bi bili kolektivno bolj angažirani in čutni do tega dejstva.

Umetnost dojemam kot nekaj, kar pripada človeku, nam vsem, in je nujno tudi elementarni del našega obstoja. Poglejmo v svet narave: vsa bitja si med dvorjenjem, snubljenjem, parjenjem prizadevajo biti lepša zato, da bi pridobila pozornost. Element estetike je torej prisoten z namenom, s preživetjem. Enako je pri človeku.   

Kaj vsako od omenjenih mest daje, kaj jemlje? Kako se spreminjate, ko se vanje vračate?
Vsako od njih ima svoje čare, adute in hibe, ki pa so sočasno lahko dejanske in subjektivne. Na Dunaju sem preživela najbrž največ časa, in to tudi precej svojega introvertiranega časa, ko sem krenila na pot izbranega poklica umetnosti, zato ga najbolj povezujem s poglobljenostjo in razmišljanjem, reflektiranjem. Se mi pa zdi, da to ni naključje, saj poznamo Dunaj kot nekdanje svetovno središče psihologije, filozofije, umetnosti in verjamem, da vse to, kar je nekoč bilo, ostane, napolni, napoji prostor, zidove, zemljo in zrak. Ustvarja specifično atmosfero ali pa frekvenco ... Nekaj nevidnega, a čutnega!
Dunaj je moja baza, saj je največ mojih del spravljenih tam in tudi največkrat prav tam ustvarjam večja likovna dela. Stari in osrednji del me vedno znova očara in navda s spoštovanjem do preteklega in tega, kar je človek sposoben ustvariti. Podobno velja za New York, čeprav je drugače. V New Yorku je veliko bolj čutiti prisotnost in pomembnost denarja in kako denar vrti svet. Tam velikokrat občudujem človekove stvaritve, a sem hkrati pretresena nad njihovim vplivom na okolje: kako ga nenehno ogrožamo – tako zvočno kot materialno. Ima pa New York posebno energijo, ki je skupek energij, ki jih prinašajo ljudje z vseh koncev sveta. Vsi želijo nekaj ustvariti, biti videni … To se občuti in deluje kot val, na katerem potuješ, pluješ. A val te lahko potegne pod vodo, če se mu čisto prepustiš in nimaš premišljene želje ali namena, kaj, kam in kako. Ljubljana je moje zatočišče, ker je mirna, majhna, obvladljiva, povezujem pa jo tudi z družino. Je mlajša sestrica Dunaja, a bolj sproščena in boemska. Zaradi majhnosti pa je kdaj tudi malo zaprta do drugih in drugačnih. Segregacijska do tistih, ki niso del njenih krogov in prihajajo od drugod. Do tistih, ki razmišljajo drugače, se nečesa lotijo drugače. V tem pogledu so ZDA veliko bolj odprte.



V svetu velja nezapisano pravilo, da otroci zdravnikov postanejo zdravniki. Otroci sodnikov pravniki. Otroci igralcev igralci. Vi ste pri očetu pravniku in mami novinarki izbrali svojo pot. Je bila presenečenje za starše?
Mislim, da ne ali pa vsaj ne bi smela biti, saj se, odkar se spomnim, ukvarjam s čim, kar temelji na umetnosti ali športu. Že od nekdaj se ukvarjam s plesom – formalno sem se ga začela učiti v New Delhiju. Od malega sem pela ob kasetah Madonne in ustvarjala različna likovna dela za svoje bližnje ob vseh praznikih. Tudi pisna beseda mi je bila vedno zelo blizu in dobesedno zatočišče, posebno v gimnaziji, ko sem pisala pesmi v slovenščini, ki je moji takratni sošolci niso razumeli. Morda so starši mislili, upali ali pa še upajo, da se bom preusmerila v psihologijo, diplomirala sem namreč tudi iz psihologije, in vključila znanje skozi umetnost v to vejo dela. A nisem prepričana. Mislim, da umetnost izbere človeka, ne človek umetnosti, čeprav močno verjamem, da je vsak že od rojstva tudi umetnik.

Kjer je senca, mora biti tudi svetloba, in kjer je telo, bo prej ali slej senca, ki bo večni spremljevalec telesa. Vse dokler obstajamo, je vedno možnost za spremembo in uresničitev idej, želja.   

Ste vsestranska umetnica; za seboj imate izdajo knjižnih del, mnogo plesno-glasbenih nastopov, pa vendar vas v prvi vrsti povezujemo s čipko. Čipka kot izrazno sredstvo? Zakaj?
Trenutno imam razstavo na salzburškem gradu, kjer se predstavljam s čipko na fotografijah, narejene v mediju performansa in mojih čipkastih instalacij. Do konca marca sem razstavljala v Peterokotnem stolpu na Ljubljanskem gradu, kjer sem uporabila čipke kot tapiserije in instalacijo v večmedijsko instalacijo in kombinacijo s steklom. V New Yorku razstavljam v znameniti katedrali St. John the Divine, kjer sem za razstavo na temo Zatočišče ustvarila novo delo Safety Blanket, Varovalna odeja, osrednje delo pa je moje Kolektivno srce, ki je že bilo razstavljeno v dunajski stolnici 2016. Čipko dojemam kot nekakšno ilustracijo življenja. Veliko, kompleksno, a obenem prilegajočo se in znova inovativno mrežo, ki nas vse povezuje, ne pa ločuje. To mrežo povezujem z univerzalnim in jo vidim v vsem; v naših telesih, tkivih, mislih, predstavljam si jo, kako deluje v naših emocionalnih in družbenih odnosih in seznam se nadaljuje ... Hkrati mi predstavlja čas in vse, kar je shranjeno v njem, to so nešteta čustva, misli, vrednote, tradicije in seveda spoznanja in znanje. Prenos določenih sistemov v prispodobi različnih in čudovitih vzorcev, ki sestavljajo in omogočajo čipko kot tako.

Navdihuje vas tudi človeška oblika: sence, čustva, predvsem tisto, kar je pri človeku nevidno. Kaj iščete v človeku?
Iščem tisto skupno, univerzalno, ki je velikokrat skrito v temi, v senci, a tudi senca nosi v sebi potencial postati nekaj drugega, za spoznanje, transformacijo. To so največkrat čustva, ki so povezana z osebnimi dogodki. Ti pa so po občutkih, ki jih povzročajo, univerzalni. Zanima me, kje so tu možne iztočnice, povezave in kako jih razkriti z umetnostjo, s pomočjo umetnosti.



Videti ste zadržana oseba. Kaj pa vi skrivate?
Najbrž marsikaj, a čar in igrivost sta ravno v tem, da se ponavadi tega ne zavedamo, saj nam le čas in dogodki razkrivajo – ti pa tudi potrebujejo čas, da se zgodijo. Rekla bi, da skrivam svoj glas, ki pa ga skušam bolj spoznati z vizualno umetnostjo in zdaj še z zvočno, vokalno.

Spoznala sem vas kot izjemno profesionalko, a hkrati nenormalno normalno, senzibilno, otroško naivno – v pozitivnem smislu – in kot človek, ki v drugih išče samo dobro. Pa se vam res zdi, da lahko v vsakem človeku najdemo dobro?
Absolutno! Vse na tem planetu – in se mi zdi, da tudi zunaj tega planeta in njegovih zakonitosti, čeprav o tem ne morem biti tako prepričana kot o tu in zdaj – je dvolično, dvobarvno, binarno usmerjeno. Tako deluje tudi narava, katere del smo in ona del nas. Celo naši možgani delujejo binarno in vse, kar ustvarjamo ljudje, sledi temu načinu, tudi tehnologija.
Kjer je senca, mora biti tudi svetloba, in kjer je telo, bo prej ali slej senca, ki bo večni spremljevalec telesa. Vse dokler obstajamo, je vedno možnost za spremembo in uresničitev idej, želja.

O svoji umetnosti govorite kot znanstvenica – v ozadju gre za obširne raziskave, filozofske utemeljitve in včasih celo znanstvene izračune – vendar jo razlagate tudi povsem poljudno. Ali ji ne dviga cene to, da je razumljiva in dostopna samo eliti?
Umetnost dojemam kot nekaj, kar pripada človeku, nam vsem, in je nujno tudi elementarni del našega obstoja. Poglejmo v svet narave: vsa bitja si med dvorjenjem, snubljenjem, parjenjem prizadevajo biti lepša zato, da bi pridobila pozornost. Element estetike je torej prisoten z namenom, s preživetjem. Enako je pri človeku. Prepričana sem, da naši možgani oziroma um za svoj obstoj potrebuje estetiko. To, kar imenujemo in bolj pomembno – dojemamo kot lepoto. To je zelo bazičen in majhen, a vseeno sestavni del umetnosti. Predvsem za nas ljudi se mi zdi, da umetnost mora oddajati občutke, jih sprožiti, saj je to njen najuspešnejši način delovanja. Seveda je tudi konceptualni del in konceptualna umetnost je bolj zaprta, zato doseže manj ljudi, predvsem tiste, ki jih tudi zanima. Njim je namenjena in v njih sproža emocije. Zame mora imeti umetnost več plasti, ki se lahko »olupijo«. Nisem zagovornica elitne in povsem nerazumljive umetnosti. Umetnost dojemam tudi kot medij premoščanja informacij, ki so morda včasih nezanimive ali pa težavne. Umetnost pa jih lahko vplete v vsakodnevno življenje, in sicer prav zaradi uporabe estetike. Za novo znanje so včasih potrebne tudi bolj zahtevne razlage. Umetnost pa naj bi bila vendarle čutna in veliko več kot le razlaga.



Širokemu spektru umetnosti ste v zadnjem času dodali še element enega najbolj skrivnostnih čutov, kar jih obstaja – vonj. Kako?
Že od nekdaj me zanima prepletanje, ki ga razumem kot nekaj zelo naravnega. Mislim, da sem to odnesla od svojega bivanja v Indiji (med letoma 1989 in 1991, op. p.). Prepletanje različnih umetnosti deluje kot kolaž, v katerem se mešajo različne tradicije in religije, kjer se vse sprejema, ne pa odganja. Velikokrat me en medij vodi do drugega. Sam prostor postavitve me nagovarja, kaj, kako in kateri medij dodati ali ne. Že s študija psihologije se spomnim raziskav o moči vonja. Na plan lahko povleče najbolj skrite občutke, slabe in dobre. Fascinirata me tudi lastnost in možnost vonja kot transformiranja, katalizatorja za določena občutja in ohranjanje tega, kar pomeni biti človek. To je povezano s čustvi. Leta 2015 me je k sodelovanju povabila ESA – Evropska vesoljska agencija. Predlagala sem jim projekt, ki bi povezoval astronavte z Zemljo in tem, kar bi jim predstavljalo človeštvo. To bi bil moj DBE – Data Bank of Emotions, vonj, ki katalizira občutek po Zemlji, po tem, kar pomeni biti človek. Vonj se mi zdi eden od bistvenih občutkov, ki lahko človeka v vesolju povezuje z Zemljo in domom.


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE