23.01.2020

Dr. Lucija Mulej Mlakar: Veličina preobrazbe

Da smo si v bolečini vsi enaki, prepoznamo takrat, ko se s stisko soočimo. Bogati ali revni, lepi ali manj atraktivni, zdravi ali bolni, veseli ali v skrbeh.

izr. prof. dr. Lucija Mulej M.

Izredna profesorica in doktorica sociologije znanosti, poslovna antropologinja in avtorica uspešnic Skrivnost – zakaj ne deluje pri vas, OnKraj RazKritja ter Heroji, Pogovori z Erosom. Odgovarja tudi na vprašanja bralk in bralcev o odnosih v rubriki Svetovalnica. Za brezplačen nasvet nam pišite na info@onaplus.si

Včasih nas obišče sama; včasih prek tistih, ki jih imamo radi. A vselej nas opomni, da je vse minljivo …

Mar res obstaja zlo, se človek, ki doživlja psihotični napad, ne vpraša, saj ga čuti na lastni koži. Teror psihe, duše in uma je močan in kdor ga je doživel, v temo ne dvomi. Svet je v polnosti bolečine, ki jo ljudje zadajajo drug drugemu, osupljivo temačen. Mediji, objave na socialnih omrežjih in strupene besede, namigovanja in želje, zastrupljajo psihična in čustvena telesa posameznikov. To lahko spremenimo z ozaveščanjem in prepoznavanjem: kaj vnašamo v svoja telesa, ume in srca? Katere besede uporabljamo? Kaj dajemo od sebe? Kaj prejemamo? 

Slej ko prej se vsak od nas sooči z bolečino preobrazbe, notranjega spopada med senco in svetlobo in ob zdravi in dobronamerni okolici v notranji bitki in veličini preseganja sebe (lahko) izidemo kot dobri ljudje. Ki zaradi lastne bolečine prepoznamo bolečino v drugem. 

Ta vprašanja štejejo ure in minute in določajo okoliščine, v katerih delujemo. Slej ko prej se vsak od nas sooči z bolečino preobrazbe, notranjega spopada med senco in svetlobo in ob zdravi in dobronamerni okolici v notranji bitki in veličini preseganja sebe (lahko) izidemo kot dobri ljudje. Ki zaradi lastne bolečine prepoznamo bolečino v drugem. In je ne zadajamo hote, namerno ali načrtno.

A vsaka temačnost ustvari most možne preobrazbe, ki ob sebi vselej prisvaja bolečino. Vsak od nas se nahaja v neki točki časa vzpona, stagnacije, stisk, izzivov ali ravnovesja. Nekateri ste v zrelih letih, ko zasluženo uživate upokojitev in ste preskrbljeni. Sem in tja vam vnuki kratijo čas in potovanja polnijo dušo. Imate sočutje do tistih, ki nimajo take sreče? Drugi ste v stiskah; morda finančnih, duševnih ali psihičnih. Imate le eno misijo: da se rešite teh težav. Spet tretji morda vsakodnevno spremljate bolečino ljudi, ki vas pretresa in opomni, da je vaša, četudi težka, nična v primerjavi z izzivi, ki jih pokončno nosijo ljudje, ki se običajno ne pritožujejo. 

Vsako obdobje življenja zahteva ustrezen odziv in odgovor na vprašanji, komu vse smo podelili nasmeh in koga vse spravili v stisko. Koliko svetlobe smo dali in koliko teme smo presvetlili z ognjem notranje luči, ki je večna. In seveda vsako obdobje življenja zahteva odgovor na dilemo, kaj je in kaj ni ljubezen in kaj največkrat izberemo sami. Saj vemo, da ljubezen odganja strah in potolaži vse tiste nevidne bolečine, zaradi katerih ljudje trpijo najgloblje, kajne?

Tako je Marx je opazoval bolehno mamo, ki je umirala za rakom. Da bi bila situacija še težja, je prav tako sestra zbolela za težko obliko revme, ki jo je skoraj priklenila na posteljo. Marx je bil potrpežljiv in sam za vse, saj se je plehko sorodstvo zanimalo le zase in lastne interese. Svojih otrok ni imel pa tudi partnerke ne, saj so današnje ženske zahtevne, rade bi veliko dobile in bolj malo dale. Sicer je imel zares uspešno delovno zgodovino in lep zaslužek v svojem malem podjetju, kjer je zelo rad pomagal prav vsem.

Preberite še: Dr. Lucija Mulej Mlakar: Usodna srečanja in aplavz pogumu 

Marx tekom let ni nikoli razmišljal o sebi. O lastnih potrebah. Vse te moderne teme in razna predavanja, ki govorijo o tem, kako se moraš imeti rad in najprej imeti rad sebe, so se mu zdela prav plehka in žaljiva. Nevarna. On je imel predvsem rad mamo, sestro in tri kužke, za katere je skrbno odmeril vsak prosti del dneva.

Mama je kmalu prešla v najtežjo fazo, fazo umiranja. Opazoval je njene oči, kako so vsak dan kljub bolečini žarele. Vsi trije so vedeli, da njen čas prihaja. Čas slovesa. Njeno umiranje je bilo za vse boleča a ljubeča preobrazba; mama je imela težko življenje, rojena je bila med vojno, delovala kot partizanka in prav nič ji ni bilo podarjenega. Dobršen del mladosti je bila tudi zaprta, tepena, zasliševana in šikanirana. In sedaj, na smrtni postelji, je kljub bolečinam žarela in otrokoma prikimavala, saj je le težko govorila. Šepetala je, »da je srečna, pomirjena«. Da je potrebno odpuščati in da je imela lepo življenje, s katerim je zadovoljna.

Včasih bi se morali načrtno podati v bolečino preobrazbe in prekiniti dolgočasne in enolične rutine, ki ubijajo. Morda bi morali zamenjati službo, povabiti tisto dekle na kavo, skleniti kompromis in se česa novega naučiti in se ne polniti s smetmi in strupi.  

Ko je bilo umiranje in razkrajanje finih nivojev zavesti najtežje, sta s sestro oba jokala in se istočasno osvobajala, saj je mama žarela tolikšno ljubezen in mir. Čeprav je bila njuna bolečina in istočasno svetloba preobrazbe ob izgubljanju mame vidna, je nista zadrževala. Odšla je mirno, z nasmehom na ustnicah in z božjim leskom v očeh. Seveda je Marx vedel, da je mama ostala. Čutil jo je na pogrebu in jo čuti še danes, čeprav je od njene smrti že daleč. »Smrt je le preobrazba«, je sklenil.

Razmišljal je, kako je svet napačno položen: moral bi biti ploščat in ne okrogel in nekje na mestu in ne plavajoč v vesolju. Tako bi se lahko ljudje vsaj ustavili v svoji nevednosti. A krogla, ki drsi v naši galaksiji, ponavlja epizode in vzorce in zdi se, da se nikoli nič ne konča ali zaključi. Niti s smrtjo ne, kar ga veseli in blazno zanima. Opazoval je ljudi okrog sebe, ki so bledi v srca in žareči v obraze; kako hitijo za minljivimi cilji in kako želijo biti boljši od prijatelja, soseda in celo svoje žene. Iskal je materinim podobne žareče oči, a jih ni našel.

Morda bi morali namesto dragocenosti zbirati vesele poglede in nasmeške? In z drugimi deliti lastno modrost, toplino, idejnost in pogum? Svet bi bil hitro bolj barvit in prijazen. 

Verjetno veličina preobrazbe ni dana vsakomur? Ljudje, ki hitijo od enega cilja do drugega, ne čutijo več bližine, še manj lastno srce. Nimajo empatije in zanima jih le lastni jaz in zunanji odraz. Razmišljal je, če bi se v bolečini kaj spremenili? Ali bi v sebi začutili nekaj svetega, tistega, kar je večje od njihovega kapricioznega in minljivega jaza? Ja, včasih bi se morali načrtno podati v bolečino preobrazbe in prekiniti dolgočasne in enolične rutine, ki jih ubijajo. Ker so prazni, rabijo zabavo in številne zabava, da povzročajo stiske drugim. Morda bi morali zamenjati službo, povabiti tisto dekle na kavo, skleniti kompromis in se česa novega naučiti in se ne polniti s smetmi in strupi, ki uničujejo.

Morali bi poslušati s srcem in se družiti z vsemi ljudmi, ne le s tistimi, s katerimi jih veže interes. To je prvi korak v dobro. Morda bi morali namesto dragocenosti zbirati vesele poglede in nasmeške? In z drugimi deliti lastno modrost, toplino, idejnost in pogum? Svet bi bil hitro bolj barvit in prijazen.

Ko je pospravil zadnji pepel iz kamina, je sklenil, da cvet duše ostaja večno zaprt, če cvetimo le zase. 

Stojim pred vrati prehoda.

Iz teme v svetlobo stopam smelo.

Senc ni več.

Ostale so v globini morja, za večno sprane in povzdignjene v Luč.

Pogum me vodi dlje od moči misli. 

Sprejemam vse Te pisane pojavnosti sveta.

Saj je bolečina v meni izgradila biser, 

da sveti v večnost.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE