Po doktoratu v Salzburgu najprej asistentka avstrijskega evroposlanca, nato vodja projekta za pravosodje in notranje zadeve pri delegaciji evropske komisije v Ljubljani, vodja programov pri Mednarodnem centru za razvoj migracijske politike na Dunaju, predsednica stranke Liberalni forum, na listi avstrijske stranke Neos izvoljena v evropski parlament, ministrica 13. slovenske vlade, pristojna za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Predvsem pa koroška Slovenka. Izobražena in izkušena, odprta in pripravljena garati. Prepričana je, da je Slovenija uspešna in napredna država. Pesimizem ji je tuj. Še več; meni, da si ga na svojem položaju sploh ne sme privoščiti. Vzgojena svobodno si prav to želi za vse; pravico, da se, rojeni kot cvetovi v popkih, v višino razbohotimo. 

Kot političarka imam v primerjavi z moškimi na voljo precej ožje področje delovanja. Vse šteje. To, kako sem videti, kakšno pričesko imam, kako sem oblečena, ne samo kako izgovarjam besede, temveč tudi, kako glasno. Ko ženska vstopi v politiko, se tega mora zavedati.  

Leta 2005 ste za pravnico naredili dokaj nepričakovan, a pogumen korak: odločili ste se za peko piškotov, natančneje angelskih keksov. Doktorandka in feministka ste izbrali poslovni podvig, ki kliče k domu, čeprav vas je od nekdaj vleklo v svet. Od takrat se je zgodilo veliko. Kako danes gledate na ta del življenja?

Me veseli, da ste mi postavili to vprašanje. Takrat se nisem zavedala, kako velika provokacija je bil v resnici ta podvig. Pove pa o njem zelo veliko tudi, kako ste oblikovali vprašanje. Res je, da imam doktorat iz prava, res je tudi, da sem feministka. Ampak to ne izključuje dejstva, da obenem nosim visoke pete in uporabljam ličila.

Čeprav mi takrat ni bilo vedno lahko, se vsakič, ko se spomnim na tisti čas, pri sebi nasmehnem. To pa ne pomeni, da sem se projekta lotila za zabavo. Nikakor. Vanj sem vložila ne samo veliko denarja in časa, temveč tudi energije in tveganja. Od tedaj je minilo petnajst let. Letos jih bom dopolnila petdeset, kar pomeni, da sem že dovolj stara, da lahko začnem delati življenjske bilance. (Smeh.) Na svoje angelske kekse sem še vedno ponosna, da pa so nekaj posebnega, se ne zdi samo meni. Namreč; preden sem se odločila, da se potegujem za ministrski položaj, sem imela več sestankov s podjetji za iskanje kadrov. Ko sem jih vprašala, zakaj se zanimajo zame, sem v odgovor velikokrat dobila, da prav zato, ker sem si upala kaj takega. Na prvi pogled je lahko videti moja karierna pot nelogična. Videti je, kot da je bila peka piškotov neke vrste odklon. A še zdaleč ne. Na koncu se vse lepo sestavi.

Piškoti so bili odlični, to moram omeniti. Gotovo ste se o tem poslu ogromno naučili, saj ste si prizadevali uporabljati lokalne in ekološko pridelane sestavine. Če me spomin ne vara, so bili na trg poslani kot ekološka delikatesa.

Res je. Želela sem si celo, da bi imeli certifikat pravične trgovine, a žal ni bilo mogoče, da bi več kot polovica sestavin ustrezala tem kriterijem. Sem si pa želela, da bi jih bilo kar največ slovenskih in seveda ekološko pridelanih. S čokolado to ni bilo mogoče, problem se je pojavil tudi pri jajcih. Takrat mi preprosto ni uspelo dobiti rednih dobaviteljev, nekaj težav sem imela tudi z maslom. Sem se pa trudila po najboljših močeh. Danes bi bila enako prizadevna.

Preberite še: Tanja Fajon: Ne vem, ali “Fajon bar” v Albaniji še obstaja

Nedavno je buril duhove promocijski oglas Vladne agencije za poslovni razvoj SPIRIT, ki Slovenijo promovira kot »deželo neskončnega poslovnega potenciala«. V njem pa več kot očitno žensk ni oziroma so zreducirane na »podajalke paradižnika«. Ste uspešni, ste ženska. Kako gledate na to neskladnost v promociji Slovenije?

Ne želim, da je moj odgovor politično korekten, rada bi le spremenila zorni kot. Že samo dejstvo, da me o tem sprašujete in oglas kritizirate, nakazuje, da se je nekaj v naši družbi vendarle korenito spremenilo. Pred dvajsetimi leti se sploh ne bi ukvarjali s tem, ali je tak oglas sprejemljiv ali ne. Ne smemo pozabiti, da je Slovenija država, v kateri izjemno veliko žensk opravlja svoj poklic, hodi v službo. Le pogled v sosednjo Avstrijo nam lahko pokaže, da to ni nekaj samoumevnega. Tam je zaposlenih okoli 76 odstotkov žensk, medtem ko se Slovenija po podatkih OECD ponaša z nadpovprečnim številom zaposlenih žensk. Slovenke so v primerjavi z Avstrijkami veliko bolj finančno neodvisne. Seveda pa ne smemo pozabiti, da nobeni dosežki na področju ženskih pravic niso zagotovljeni za vedno. Kot poslanka v evropskem parlamentu sem se v zadnjih letih trdo borila, da smo že pridobljene pravice ohranili, da tu nismo nazadovali. Nič ni samoumevno. Še posebno ne, če se v evropskem parlamentu še vedno pogovarjamo o splavu in kontracepciji.

Odraščala sem zelo svobodno. Doma me niso omejevali. Mislim, da je bilo ravno to odločilno. V življenju imaš različne izkušnje, lahko odraščaš v različnih okoljih, a vso razliko naredi zgodnja izkušnja, da si kot človek lahko svoboden. 

Ste lahko bolj konkretni?

V mislih imam razpravo parlamentarnega odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, LIBE, ko sem sodelovala na predstavitvah številnih mednarodnih organizacij. Si predstavljate, da smo se leta 2018 v evropskem parlamentu na pobudo določenih poslancev pogovarjali o tem, da ozaveščanje otrok o kontracepciji ne bi smelo biti dovoljeno, ker sodi v propagando? Še več, da obstajajo številne druge metode za nadzorovanje nosečnosti, na primer merjenje temperature? To ni bil osamljen primer. Ko smo govorili o Salvadorju, državi z najbolj restriktivnim zakonom o splavu, kjer je ženska lahko obtožena umora, tudi če spontano splavi, so nekateri splave primerjali s holokavstom.

Prav zato sem bila vedno zelo angažirana na področju ženskih pravic. Pravica o odločanju o lastnem telesu je osnovna človekova pravica! Ne govorim, da bi vsi ljudje morali imeti enako mnenje kot jaz, a si ga kot ženska ne pustim vzeti. Odgovorna sem do generacij žensk, ki prihajajo za mano.

V svoji doktorski disertaciji ste se lotili ženskih pravic glede na človekove. Bi danes kaj napisali drugače?

Ko sem jo napisala, sem bila prepričana, da bo čez nekaj časa ta tema postala zgodovinska. Najbolj žalostno je, da je danes ravno tako aktualna, kot je bila takrat, saj znotraj človekovih pravic pravice žensk še vedno potegnejo kratko. V disertaciji sem med drugim razdelala primere mučenja, ki ga razumemo kot nasilno dejanje države nad posameznikom. A moj argument je bil, da je mučenje tudi nasilje v družini, ki prizadeva predvsem ženske. Femicidi so v družbi še vedno prisotni. V disertaciji sem se torej spopadla z razlikami med življenjem moškega in ženske, z vprašanjem izobrazbe, politične udeležbe in seveda nedotakljivosti telesa. Takrat sem zapisala, da je tvegano živeti kot ženska. Še vedno je tako.

Še vedno sem prepričana, da je bil v predsedniški bitki za Hillary Clinton usoden posnetek, ki jo je ujel zaradi pljučnice oslabljeno. Takrat sem si rekla: »Presneto, zdaj je izgubila.« Ženske so veliko strožje ocenjevane, vedno in povsod.  

Rojeni v podeželski vasici ste si že zgodaj želeli v svet. Ste imeli kot deklica ob sebi kakšne vzornice, ki so vam pokazale, da je svet večji od tega, v katerem ste odraščali?

Velikokrat se sprašujem, od kod v meni silna želja, da bi šla v daljni svet. Najbrž sem se rodila s takšnim DNK. Spomnim se, kako je bilo, ko sem se nekoč lotila debate z vaškim duhovnikom o tem, zakaj so ministranti lahko samo fantje. Ni se mi zdelo logično. Odgovoril mi je, da tako pač je, ker sem deklica. Kasneje se s tem nisem več ukvarjala. Nisem imela več želje, da bi postala ministrantka. Če že, se bom potegovala za škofovski položaj. (Smeh.)

Odraščala sem zelo svobodno. Doma me niso omejevali. Mislim, da je bilo ravno to odločilno. V življenju imaš različne izkušnje, lahko odraščaš v različnih okoljih, a vso razliko naredi zgodnja izkušnja, da si kot človek lahko svoboden. Če lahko izraziš svoje mnenje brez strahu, imaš vse možnosti, da se razcvetiš.

Nekoč po intervjuju mi je priznana antropologinja, ko sva govorili o predsednici evropske komisije Ursuli von der Leyen, rekla, da imajo od feminizma koristi samo konservativne političarke. Kakšno je vaše mnenje?

O tem sem se veliko pogovarjala s svojimi kolegicami političarkami. Mislim, da bo kar držalo. Naj razložim. Kot političarka imam v primerjavi z moškimi na voljo precej ožje področje delovanja. Vse šteje. To, kako sem videti, kakšno pričesko imam, kako sem oblečena, ne samo kako izgovarjam besede, temveč tudi, kako glasno. Ko ženska vstopi v politiko, se tega mora zavedati. V resnici ne smemo pozabiti, da imamo – če za primerjavo pogledamo večtisočletni patriarhat – možnost odločanja z volilno pravico šele sto let. To so zgolj štiri generacije! Sufražetke niso vest iz pradavnine. A ne smemo obupati. Razvoj ni nikoli linearen. Ursula von der Leyen pa je v mojih očeh fenomen. Je elegantna, a z avro nedostopnosti. To ni nepomembno. Ženska v politiki mora skrivati svoje atribute, med sabo in svetom narediti zid, ki zatre njeno privlačnost.

Na Jakobovi poti sem spoznala svojo pravo naravo. Ugotovila sem – in to je očitno tudi na moji politični poti –, da nisem ne sprinterka ne maratonka, sem romarka. Marsikaj zdržim. Sem, kako bi rekla, zelo trpežno bitje. 

No, potemtakem vi nikoli ne boste predsednica evropske komisije.

(Začne se v svojem simpatičnem slogu krohotati z vsem telesom.) Še dobro torej, da nimam teh ambicij. Ampak resno, poglejva si samo Angelo Merkel in Hillary Clinton. Ta teza kar drži. Obe, kot tudi Ursula von der Leyen, sodijo v to sprejemljivo konservativno sliko. Ko me mlade političarke kdaj vprašajo, na kaj naj bodo pozorne, če se bodo podale v to igro, jim vedno rečem, da morajo biti pripravljene tekmovati in v tem tudi uživati. Obenem pa se naučiti, da so del tekmovanja tudi izgube, in te se je treba naučiti prenašati športno. Povem jim, da s prepričanjem, da jih morajo imeti vsi radi, ne bodo prišle daleč. To jim bo prineslo samo trpljenje. 

Na koncu ne pozabim dodati, da se bodo morale zavedati tudi svoje zunanje podobe. Margaret Thatcher je bila uspešna političarka tudi zato, ker so jo za premiersko funkcijo dobesedno preoblikovali. Jo celo naučili govoriti niže, kot je govorila sicer. Ji izbirali primerne kroje in barve oblek. Zakaj? Ker se volivci odločajo instinktivno, iz trebuha. Kajti ko voliš človeka, ki bi tako, kot je Thatcherjeva, vodil Veliko Britanijo, potem mu moraš zaupati, da te bo znal voditi. To pa v resnici pomeni občutek, kako bo narod vodil v vojni. 

Odločitve za to, kakšnega vodjo si izberemo, so globoko instinktivne. Vodja mora obenem izražati zdravje in telesno živost. Še vedno sem prepričana, da je bil v predsedniški bitki za Hillary Clinton usoden posnetek, ki jo je ujel zaradi pljučnice oslabljeno. Takrat sem si rekla: »Presneto, zdaj je izgubila.« Ženske so veliko strožje ocenjevane, vedno in povsod. 

Ste ministrica Službe Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Kakšna je vaša vizija?

Že več kot dvajset let se na svoji poklicni poti bolj ali manj ukvarjam z Evropsko unijo. Sem njena velika zagovornica. Prepričana sem, da je nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo v tem prostoru. Med predpristopnimi pogajanji v EU sem v Sloveniji delala pri številnih evropskih projektih, seveda na nižji finančni ravni. Zavedam se, da je to delo zahtevno. Na eni strani so zahteve evropske komisije, na drugi slovenska administracija, pri čezmejnih projektih tudi administracija sosednjih držav. A Slovenija je uspešna država. Dosegamo 3,3-odstotno rast, zahodna regija pa je celo nad evropskim povprečjem. Vse to so zelo dobre novice. Smo v pogajanjih za nov finančni okvir 2021–2027. Za ta proces sicer skrbijo v kabinetu predsednika vlade, a si bomo vsi skupaj prizadevali za čim boljši izkupiček za Slovenijo. Seveda se lahko ukvarjamo s tem, kako težke so naloge, ki so pred nami, a veliko bolj plodno se je spraševati, kako smo vendarle lahko uspešni. To zadnje je moja naloga.

Začeli sva s peko piškotov, proti koncu pa morava omeniti še del vas, ki tudi sodi v tisti čas, in sicer romanje v Santiago de Compostela. Kako to, da ste se odločili zanj?

No, lotila sem se ga, ko še nisem bila v politiki. Ne vem, ali bi danes govorila o tem, ker ne bi želela, da vzbudi preveč pozornosti. Zame je bilo romanje najprej športni izziv, a mi je na koncu dalo mnogo več – samozavest. Nikoli ne bom pozabila dneva, ko sem na poti iz Pamplone proti Santiagu uzrla kažipot, na katerem je pisalo 685 km. (Se močno zasmeji, kot bi hotela ponazoriti nedoumljivost poti, ki je bila takrat pred njo.) Na poti sem začela spoštovati avtomobile in vsa prevozna sredstva pravzaprav, kajti naporno je do cilja vedno iti le peš. Sem pa seveda samo sebe zelo dobro spoznala. Prišla sem v stik z vsem dobrim in slabim v sebi. Na Jakobovi poti sem spoznala svojo pravo naravo. Ugotovila sem – in to je očitno tudi na moji politični poti –, da nisem ne sprinterka ne maratonka, sem romarka. Marsikaj zdržim. Sem, kako bi rekla, zelo trpežno bitje. 

Četudi nas je »samo« 20.000 in četudi nas ne mečejo več z avtobusov, to ne pomeni, da imamo ustvarjeno dobro podlago, iz katere lahko rastemo. Ne potrebujemo varuške, potrebujemo bazo, ki nam bo omogočala razcvet.  

Med odraščanjem v koroški Sloveniji ste se morali večkrat zagovarjati, zakaj hodite v slovensko gimnazijo. Doživeli ste kup podtikanj in bi se, tako ste rekli v nekem intervju, zlomili, če ne bi bili tako samozavestni. Kakšne je stanje danes? Se še vedno dogaja, da desetletnico vržejo z avtobusa, tako kot so vas, samo zato, ker govori slovensko?

Kolikor mi je znano, se takšne in podobne reči ne dogajajo več. Nedavno pa sem govorila s svojimi najožjimi političnimi prijatelji iz Koroške in ponovno smo ugotovili, da moramo narediti miselni preskok. Na Avstrijo ne moremo računati, saj je zanjo povsem dovolj, če imamo teh 155 tabel. Slovenija je tista, ki mora ukrepati. Potrebujemo demokratični okvir in ustrezno zastopstvo. Borka sem, prizadevam si za demokratično strukturirano delovanje družbe. Drugače ne gre, saj brez transparence ni mogoč tisti razcvet, o katerem sem prej govorila. 

Kot država si ne smemo prizadevati zgolj za razvoj mestnih središč, si privoščiti le enega, vse drugo pa je lahko grmovje, kot se je pošalil moj prijatelj. Živimo v časih, ko prvič v zgodovini človeštva več ljudi živi v mestih kot na podeželju. Vem, kaj podeželsko življenje pomeni tako z demografskega kot demokratičnega stališča. Vem tudi, da se ljudje na podeželju politično drugače vedejo, kar pa lahko pomeni posledice za vso državo. Četudi nas je »samo« 20.000 in četudi nas ne mečejo več z avtobusov, to ne pomeni, da imamo ustvarjeno dobro podlago, iz katere lahko rastemo. Ne potrebujemo varuške, potrebujemo bazo, ki nam bo omogočala razcvet. Naj se denar, ki je namenjen narodni skupnosti koroških Slovencev, uporabi tako, da ustvari okoliščine, na podlagi katerih si bomo nato lahko pomagali sami.

Izjemno radi potujete. Med drugim ste velika ljubiteljica Islandije. Že večkrat ste jo obiskali. Boste čez nekaj let, ko uredite v Sloveniji, kar je urediti treba, spakirali kovčke in končno tja odpotovali za toliko časa, da dokončate tisto svojo knjigo?

Očitno bom morala, glede na to, da mi, kot ste dejali, položaj predsednice komisije ni usojen. (Smeh.)