Udeležba na volitvah v EP je bila naravnost porazna. Čemu pripisuje to ignoranco? Je mesto evropskega poslanca predaleč od Ljubljane, da bi se nam zdelo pomembno v čim večjem številu podati zanj svoj glas?

Skrbi me, da je bila Slovenija predzadnja na seznamu EU držav. Volilna udeležba je bila sicer na evropski ravni spet ena najvišjih po letu 1999, saj se je volitev udeležila več kot polovica upravičencev. Zakaj je v naši državi tako malo zanimanja, verjetno ni enega in enostavnega odgovora. Slovenke in Slovenci nismo apatični do EU, nasprotno, naša podpora in poznavanje evropske povezave in politik je razmeroma dobra. Očitno pa je, da ljudje nimajo dovolj informacij iz Bruslja ali pa so te popačene, in pogosto slabšalne, saj se samo s plačami in migracijami ukvarjamo veliko več časa, kot z vsemi drugimi, enako pomembnimi vprašanji, ki zadevajo življenja ljudi, kot so nepoštene razlike v plačah, obdavčitvah, ipd. EU ni problem, je rešitev, problem so tisti, ki imajo danes večino in jo vodijo. Prepogosto Bruslju pripišemo krivdo za napake doma. Okrepiti moramo zaupanje ljudi v evropske institucije, njihovo delovanje narediti bolj transparentno, ljudem vrniti moč in izboljšati ugled in verodostojnost politik in politikov.

Verjetno si je težko zamisliti, kako je, če vstopiš v bar, v katerem te na vseh slikah spremlja tvoja fotografija, tvoj priimek na skodelicah, mizah, ipd. Skoraj malce srhljivo, a na srečo je napetost zaradi širokih nasmehov ljudi in prijaznosti vsakič takoj izginila.   

To bo za vas že tretji mandat. Če se ne motim, ste se zavzemali, da evropski poslanci ne bi zasedali več kot dva mandata. Kako to, da ste spremenili mnenje?

Res je. Ko so me novinarji spraševali pred petimi leti, se mi je iskreno zdelo, da ni zdravo za nikogar, če predolgo ostane na istem visokem položaju. To verjamem še danes, in ta mandat v EP mora biti moj zadnji. Iskreno pa povem, da so me v tokratne volitve prepričali ljudje z veliko podporo in zaupanje, tako doma kot v Bruslju, veliko nedokončanega dela in vznik nevarnih populizmov in nacionalizmov ter sovražnosti in nestrpnosti po Evropi. Ni mi vseeno, kaj se dogaja, in imam še veliko energije in odločenosti, da se borim za takšno Evropo, o kateri smo Slovenci sanjali, in v katero smo verjeli, ko smo vanjo vstopali leta 2004. Prinesla nam je odprte meje, skupno valuto, številne nove priložnosti, boljše standarde življenja in še.



Glede na to, da so vam vaša prizadevanja v EP prinesla celo albanski lokal z vašim imenom, me zanima, katera je jed, ki ste jo v njem poskusili in vam je bila najbolj všeč. To, in kako se počutite ob takšnem konkretnem "oltarčku". 

Ne vem, ali ta “Fajon bar”, kot so mu dali ime, še obstaja. Obiskala sem ga dvakrat in že dolgo je tega. Lastnika sem spoznala tam, o baru izvedela iz medijev, in zgodba je bila res neverjetna. V njem so vedno gledali nogometne tekme, in tisti dan, ko smo leta 2010 v EP glasovali o odpravi vizumov za Albanijo, so enako navijali, kot bi šlo za tekmo. Tako je nastal ta majhen Fajon bar z mojimi fotografijami, ki ga je menda obiskalo že veliko Slovencev. Jedi ni bilo na meniju, vsaj meni so postregli le s pijačo, z lastnikom sva se pa pogovarjala bolj z rokami, ker nisva našla skupnega tujega jezika za sporazumevanje. Občutki so bili pa nenavadni. Verjetno si je težko zamisliti, kako je, če vstopiš v bar, v katerem te na vseh slikah spremlja tvoja fotografija, tvoj priimek na skodelicah, mizah, ipd. Skoraj malce srhljivo, a na srečo je napetost zaradi širokih nasmehov ljudi in prijaznosti vsakič takoj izginila.