Slovaška prestolnica ima zelo dolgo zgodovino, saj naj bi prva naselbina na tem območju nastala že v neolitiku. Preden so v 6. stoletju prišli Slovani, so območju vladali Rimljani, vmes pa so ga zasedli tudi Turki. In ne le to; Bratislava je bila tudi kraj, kjer so v času madžarske vladavine kronali madžarske kralje! Res lahko ta prestolnica, drobna v evropskem merilu, pa vendar velika v primerjavi z Ljubljano, pokaže svojega zgodovinskega duha tudi v starih mestnih uličicah in na čudovitem gradu, ki bdi nad mestom in v prostorih katerega še vedno deluje državna oblast.

In grad je tudi tista mestna točka, na katero sem se namenila s tekaškim korakom prvega jutra, ko sem letos po šestih letih spet obiskala Bratislavo. Kaj je lepšega kot mestece začutiti v intimi, ki jo obiskovalcu ponuja jutranja svežina, ki reže skozi zimski zrak, v kombinaciji s tempom urbanega teka in novimi, a tako znanimi utrinki tega »malega velikega mesta«!

Božični duh, ki ogreje 
še tako hladne večere

Podobo mesta ustvarjajo tudi velika Donava, ki se vije skozenj, novi most oz. UFO, ki prečka Donavo in vodi neposredno do starega jedra, velja pa za sedmi največji viseči most na svetu, z ilustracijami ozaljšane stavbe, mestno obzidje, kulturni spomeniki in veličastne kulturne stavbe, nadvse simpatične uličice, ki jih polnijo umetniške trgovinice in trgovinice s spominki, prijetne kavarne, pubi z živo glasbo in restavracije z domačo hrano. Pa seveda občasno umetniški sejmi, ki se zgodijo ob različnih priložnostih, zelo načrtno pa prav v tem času, od konca novembra pa vse do konca leta, ko vse skupaj poganja že pravcati božični duh.

Če ne prej, se tega navzame obiskovalec Bratislave, ko stopi na glavni mestni trg, zapolnjen s stojnicami. Te se šibijo pod ličnimi rokodelskimi izdelki domačih ustvarjalcev, ki kakšnega radi ustvarijo tudi pred gledalci. Ali ko ga pot zanese mimo mestne hiše na manjši trg, kjer svoje izdelke ponujajo varovanci različnih zavodov, od denimo zavoda za slabovidne do doma, v katerem bivajo otroci brez družin, kot se je zgodilo meni. Seveda sem tudi sama ta sejem zapustila z (nenačrtovano) veliko polnih vrečk, a kaj je lepšega kot bližnjim podariti ročno izdelano darilce, katerega izkupiček je šel v celoti v dobre roke?

Duh bele dame

Tudi večeri v Bratislavi so (za dušo) izjemno topli – čeprav se temperature na Slovaškem spustijo še malenkost niže kot pri nas –, saj se po njih vije vonj kuhanega vina in vročega kakava, kot sem si ga večkrat privoščila sama, še bolj pa jih ogreje veselo vzdušje ljudi – tako domačinov, ki več kot očitno zelo radi pridejo v mesto po zabavo, kot seveda turistov, med katerimi je slišati domala vse svetovne jezike, so pa tudi vseh možnih profilov, od mladih množic, družin do starejših parov. No, na žalost pa je – tako kot v drugih evropskih prestolnicah – tudi tu videti brezdomce, ki skrušenih postav na najbolj obiskanih mestnih točkah prosjačijo za evrske kovance.

Mimogrede, menda Bratislava slovi tudi po nekaterih duhovih, pri čemer je eden teh duh t. i. bele dame z Bele ulice, ki naj bi bil duh Božene, rahločutne dame, ki je menda pomagala brezdomcem, tako da tudi na njenem pogrebu ni manjkal niti en brezdomec tedanjega starega Pressburga (nekdanje ime za Bratislavo).

Pazite, gleda vas Čumil

V starem mestu pa boste srečali tudi druge pojave, pri čemer imam v mislih denimo Čumila, kipa moža, ki kuka iz kanalizacijskega jaška. Neposredni prevod za ime Čumil je opazovalec, obstajata pa dve razlagi, zakaj takšno ime – ena pravi, da pač predstavlja tipičnega komunističnega delavca, ki ga ne moti vrsta dela, ki ga opravlja, druga pa pravi, da le rad gleda pod ženska krila. Kakor koli že, Čumil je najbolj fotografiran kip v starem delu mesta, menda pa izpolni človeku tudi željo, če se dotakne njegove glave.

Nekaj korakov naprej proti mestni hiši, na Sedlarski ulici, naletimo na drug kip človeške velikosti, je pa edini, ki je obarvan srebrno, medtem ko so preostali bronasti, pa tudi edini, ki je narejen po resnični osebi, in sicer po Ignacu Lamarju, ki je živel v Pressburgu na prehodu v 20. stoletje. Medtem ko legenda pravi, da je bil nesrečno zaljubljen v žensko, ki mu ljubezni ni vračala, in se mu je zato malo zmešalo pa je začel podarjati cvetje naključnim ženskam, je zgodba Napoleonovega vojaka – še enega kipa, ki stoji na mestnem trgu – takšna, da je zaradi ljubezni, ki jo je našel pri lokalnem dekletu, ostal v mestu in začel proizvajati šampanjec. Ime mu je bilo Hubert in tako se danes imenuje najbolj priljubljena znamka slovaškega šampanjca. No, tudi v bližini kipa Huberta se menda podijo duhovi, in to prav v četrtem nadstropju stavbe, ki stoji na mestnem trgu za tem vojakom (sama sem si privoščila odlično kavo v kavarni spodaj, pa nisem doživela nobenega bližnjega srečanja). Še ena urbana legenda pravi, da so v bližnjo gostilno v zeleni stavbi na Sedlarski ulici na najboljše vino v mestu rade prišle tudi čarovnice.

Bivanje na ladji

Pri tem lahko omenim nadvse prijetno bivanje na veliki ladji hotelu oz. mu tam pravijo botel – skovanka iz angleške besede za ladjo (boat) in hotel, imenovani Donavska pivovarna. Lastnik je namreč namenil polovico ladje za butično pivovarno s pivskim pubom, drugo polovico pa je uredil v petični hotel. Zelo priporočam takšno začasno bivanje, ki je ne le izjemno udobno, ampak tudi presenetljivo ugodno – podobno kot večina stvari v Bratislavi.