Pa ni bilo vedno tako! Včasih ne bi zamudila nobene priložnosti za zabavo. Tega obdobja sem se sramovala in nisem se ga rada spominjala. V tišini popoldneva, prežeta z evforijo uspeha, sem se želela soočiti s tistim delom svojega jaza, ki me je pehal v pogubo. Zahvalo, da mi je uspelo, sem bila dolžna Coprnjaku, kot ga je v šali imenovala moja mama. Sama poti navzgor ne bi zmogla več, bila sem preblizu pekla.

Ko sem postala brucka, so se starši odločili, da se vrnejo domov, v Slovenijo, meni pa med študijem prepustijo stanovanje v Zagrebu. Staro meščansko stanovanje blizu centra z velikimi sobami in škripajočim parketom je naravnost vabilo k temu, da so k meni vse bolj pogosto zahajali najprej prijatelji, nato še prijatelji prijateljev. Svoboda me je zvabila v svoj osrečujoči objem. Kmalu je moje stanovanje postalo stičišče različnih ljudi, ki so prihajali in odhajali, kot se je komu zljubilo. Ujela sem se v varljivo podobo priljubljenosti in uživala v centru pozornosti. Novemu položaju sem prilagodila tudi svojo zunanjost in obnašanje. Iz svetlolaske sem se prelevila v temnolasko, v moji garderobi so dobili prostor črni puloverji in kratka usnjena krila, oči sem si obrobljala s kajalom; na svet in ljudi okrog sebe sem gledala s prezirljivim odbleskom v očeh. V vrtincu zabav in družbe ni manjkalo alkohola, ki se mu je pridružil tudi opojni vonj konoplje. Začela sem zamujati na predavanje, dokler se ni nit povezave s fakulteto dokončno pretrgala.
Starša sem redko obiskala, mamine opazke so mi razjedale živce. S fanti sem ravnala kot s predmeti, bili so zgolj priveski, ki sem jih dodajala k lastni podobi.
Oprijel se me je sloves fatalne ženske. Na zunaj blišč, znotraj pa se je razraščala praznina. Vest se je tiho oglašala iz ozadja, globoko zatlačena pod vso šaro užitkov.
Mama je prišla nenapovedano. Uničenje v stanovanju, ki so ga za sabo pustile številne divje zabave, je na njen obraz najprej zarisalo nejevero, nato jezo.
»Hočem dostop do tvojih ocen na faksu!« je zahtevala.
»Sem polnoletna!«
»Potem mi je jasno!«
Dotaknila se je ekrana mobilca, nisem slišala, s kom se je pogovarjala.
»Pride čez eno uro!«
»Kdo?« sem si drznila vprašati.
»Tvoj bodoči varuh!« je siknila.
Ko je vstopil, sem začutila druge energije v prostoru, ni bil več mlad in vendar je deloval mladostno, mešanica privlačnosti in nenavadnosti, sicer gosposki, toda zaznamovan s preprostostjo.
»Gospod Blažič je babičin prijatelj!« ga je predstavila mama.
O njegovih nenavadnih sposobnostih sem že slišala pripovedovati v družini, nisem pa ga še srečala. Za mojo babico je splošno znano, da ima zbirko nenavadnih prijateljev, saj je tudi sama precej posebna dama.
Segla sem v ponujeno dlan in se izogibala srečanju z njegovim pogledom. Nevidna sila me je pripravila do tega, da sem ga pogledala, projekcija iz njegovih oči se je kot snop žarkov usmerila vame. Slike mojega življenja v zadnjem letu so se bliskovito zvrstile pred mano … podobe, ki mi niso bile v ponos. Še najbolj skrite in sramotne so bile neizprosno razgrnjene pred menoj, pred nama. Iztrgala sem svojo roko iz njegove, nagajivo se je nasmehnil.
»To je bilo vidno le nama!« me je potolažil, ko sem pogledala k mami, ki je še vedno stala pri vratih, »sedaj pa bi se mi prilegel kozarec vode!«
Sedli smo za mizo.
»Pravila bo postavljal on!« me je opozorila mama.
»Kaj to pomeni?« me je zanimalo.
»Pisala mi boš pisma. Ne na računalnik, na roke, vsak večer boš iskreno opisala, kako si preživela dan,« je razložil.
Odpil je požirek vode, prešinilo me je, da je najbrž veliko bolj star, kot kaže njegova zunanjost.
»No!« je rekel živahno, »sinoči si zdrsnila še za stopničko bližje dnu!«
Zdrznila sem se. Kako ve? Sinoči sem prvič »posnifala« belo črtico kokaina.
»Toda,« dvignil je prst, »jutri začenjava pot navzgor!«
Prikimala sem. Še tistega večera sem napisala prvo pismo. Hrepeneče sem pogledala računalnik, moja generacija ni več vajena držati pisala v rokah.
Prijatelji so telefonirali, dolgo pritiskali na hišni zvonec, nisem dvignila telefona in nisem odprla vrat.
Njegovi odgovori na moja pisma so bili redki, kadar koli pa sem poskušala kaj prikriti, me je okaral. Njegov miselni nadzor nad mano je bil sicer neviden, toda popoln. Občutek, da ve za vsak moj korak, je postajal nadležen, zato sem si neko popoldne iz kljubovalnosti prižgala džojnt. Zagreb je bil ukleščen v sneg in led, svetovali so nam, naj se zadržujemo doma. Džojnt name ni imel več istega učinka, kot sem ga poznala, postala sem čudno nemirna. Hodila sem iz sobe v sobo, se znašla v predsobi in segla po plašču. Morala sem ven! Previdno sem stopila na poledenel pločnik. Prišel je izza vogala stavbe na koncu naše ulice. Smehljal se je.

»Priklical si me!« sem rekla zgroženo.
»Nak,« je rekel, »ti si mene, ko si posegla po omami!«
»Bil je en sam džojntek, to ni nič!« sem se branila.
»Takoj ko se vrneš v stanovanje, boš poklicala Majo,« je rekel in se z lahkotnim korakom, kot bi se komaj dotikal poledenele površine, oddaljil. Zmedeno sem gledala za njim. Maja je bila najboljša študentka v našem letniku, včasih sva se družili, dokler si nisem jaz vzela pravice do svobode, ki me je ujela v mreže nesvobode.
Z njeno pomočjo sem premagala strah in ponovno spletla nit povezave s študijem ter stopila prek praga fakultete.
Uprla sem se mu še enkrat. Sprejela sem povabilo na zmenek.
Naslednji dan mi je napisal: »Četudi si naredila korak nazaj, gre tvoja pot navzgor!«
Takrat sem sklenila, da bom nehala pisati pisma, počutila sem se že dovolj trdno. Čakala sem njegov odziv.

Nenadoma sem začutila potrebo, da obiščem babico, ki je še vedno živela v napol razpadajočem dvorcu, obdana z udobjem preteklosti. Nečemu sta se smejala, babici se je v rokah tresla tanka porcelanasta skodelica s kavo.

»Lepo, da si se oglasila,« je rekel.
Jaz pa sem zmogla le šepet besede: »Coprnjak!«

Nisem se še odločila, kako naj mu sporočim. Občutila sem hvaležnost, v katero se je mešal neprijeten občutek nadzora in miselne usmerjenosti v podrejenost. In usodnosti! Kaj bi se zgodilo z menoj, če se ne bi srečala? Bi stopila na dno pekla? Segla sem po papirju, ko je pozvonilo.
Pomislila sem nanj, toda pred vrati je stal mladenič v delovnem pajacu z oznako cvetličarne.
Bele vrtnice so dišale, na vizitki je bilo z znano pisavo napisano: Svoboda naj ti nikoli ne zlomi kril!