Branko Šturbej: Nihče več ne reče častna beseda

Z igralcem smo spregovorili o odnosih v sodobni družbi in o tem, da je čast danes nekaj smešnega.

Na odru je bil že marsikdo, a to ne pomeni, da ni več likov, ki bi ga vznemirjali. Bil bi Don Kihot, ker ga zanima, zakaj se nekdo obrne in živi proti toku. Tudi on je velikokrat živel proti toku, potonil, šel naprej, se spet obračal, pravi. A če v nekaj verjameš, velja poskusiti tudi trikrat ali štirikrat. Če odnehaš, je to slaba popotnica za življenje, sklene.

Televizijski gledalci so vas nazadnje videli v seriji Jezero, ki je dvigovala veliko prahu, ljudem je bila všeč, a so se pritoževali nad zvokom. Kaj je šlo narobe? Smo preveč vajeni razločnega govora iz domačih telenovel ali bi se pri produkciji lahko bolj potrudili?

Žanr kriminalke zahteva skrajni minimalizem, patetika je prepovedana. Če je serija podložena še z glasbo, morda tudi to vpliva na to, kako dobro gledalci razumejo igralce. Žal nisem pogledal vseh epizod, gledam jih na računalniku, saj v Ljubljani nimam televizorja. Morda bi tonski tehnik lahko dvignil ton našega glasu.

Tako malo spremljam politiko. Prav sram me je, da vam ne znam odgovoriti na to vprašanje. Tako sem se odločil, izključil sem se iz nje. Včasih me je še vznemirjala, zmrdoval sem se in se pogovarjal o tem, zdaj pa me sploh ne zanima več. Slovenska politika je postala tako mlačna, žalostna in brez prave vrednosti, da se z njo ne ukvarjam več. Ne hodim več v njihov teater.   

Rada bi se navezala na odgovor, ki mi ga je nedavno dala mlada režiserka Urša Menart. Rekla je, da gledalci hitro očitajo slovenskim igralcem na televiziji gledališko igro, če govorijo razločno, če ne govorijo razločno, pa jim rečejo, da jih ne razumejo. Vas kot igralca in profesorja na AGRFT jezi očitek o gledališki igri?

Dober igralec mora imeti razvito artikulacijo, tudi če govori glasno, ne sme zveneti patetično. V zadnjem času ni veliko patetične igre, morda ti, ki to govorijo, že dolgo niso bili v gledališču, tudi tam ne igramo več z izrazitim patosom. Televizija je postala izjemno pomembna, poglejmo Netflix in druge platforme, serije so v ospredju, filmi pa v ozadju. Tudi Slovenci se želimo vključiti v ta tok in Jezero je eden redkih poskusov, kako izraziti domače kriminalne zgodbe. Meni je Jezero všeč, zadovoljen sem s kamero, igralci in zgodbo. Ne vem, zakaj bi se morali vedno znova pritoževati.

Vi nimate televizije, zakaj?

Imam veliko dela, v redkih prostih trenutkih sem sedel na kavču in gledal televizijo, zato sem, da bi se temu izognil, odpovedal naročnino. Zdaj lahko v miru kaj preberem. A to velja za Ljubljano, na Notranjskem, kjer tudi živim, imam več televizij.

Preberite še: Marinka Štern o tem, da vsakih deset let ponori 

Veliko delate in pravite, da ste nesrečni, če ni tako. Se ne bojite izgorelosti, o kateri nenehno poslušamo?

Če ne delam, imam občutek, da mi čas teče v prazno. Morda se to sliši strašno, a tako je. Delo s študenti mi vzame veliko časa, zdaj delam v Mini teatru, ta mesec v Drami začnem študirati novo predstavo. Ne bojim se izgorelosti, znam paziti nase, najdem čas tudi za knjige in stike s prijatelji.

Katero je vaše najljubše obdobje v življenju določene predstave? Študij? Premiera? Osemdeseta ponovitev, ko ste vsi že uigrani?

Najlepše je tik pred premiero, zadnje tri vaje. To je nekaj najbolj magičnega, kar se lahko zgodi v gledališču. Pa tudi začetek študija, prvi stik s tekstom, prvi pogovori in analize. Zdaj smo v Mini teatru delali predstavo Floriana Zellerja z naslovom Sin. Gre za zahteven tekst, zato smo se pogovarjali o sodobnem človeku, o iskanju sebe in sebstva, razmišljali smo o odnosih, ljubezni, družini in otrocih ter tem, kaj to danes človeku sploh še pomeni. Režiser Eduard Miler se je res poglobil v odnose in hvaležen sem, da smo si vzeli čas za tako poglobljen študij. Takšne reči me veselijo, ob tem ne izgorevam, temveč se polnim. Izgorevam, ko vidim, da je delo zaman, ko se mučim ali pa me nekaj ne zanima. Delam tisto, kar me zanima, zato kako ponudbo tudi zavrnem.



Govorili ste o odnosih, ljubezni, družini, otrocih in tem, kaj to sploh še pomeni sodobnemu človeku. Kaj o tem menite vi?

Ko se srečaš s tekstom, ki ima stične točke s tvojim zasebnim življenjem, nase pogledaš z drugega zornega kota. V predstavi Sin je ločitev, problematika sina, ki ostane pri mami, kaj se dogaja v takšnih razmerjih in v novih razmerjih, v katera vstopamo. Sodoben človek je očitno tako čil, da ga nič več ne more presenetiti. Kot da smo navajeni res na čisto vse. Na vse zlome, padce, višave in nižave, če lahko citiram Goetheja. Vse sprejemamo, ne le zgodb o Siriji in Iranu, kar vse. Sprejemamo, ker smo nemočni. Zadnjič sem poslušal intervju z Anthonyjem Hopkinsom in novinar ga je vprašal, kako se vidi v sodobnem svetu. Zatekel se je k Sokratovemu stavku »vem, da nič ne vem«. Verjetno je govoril o praznini, o tem, da ne vemo, od kod prihajamo, vemo le, da bomo umrli. Zdi se nam, da vmesno pot od rojstva do smrti, to, čemur pravimo življenje, obvladujemo, a je res ne. Sodoben človek doživlja krizo identitete, zato so ločitve nekaj povsem običajnega. Pa saj to res ni nič takšnega. Nekoga spoznaš, zgodi se kemija in rodi ljubezen, a zakaj bi moral s tem človekom bivati vse življenje, do konca? In tako ljubezen postaja nekaj, kar nosimo v sebi, ne nekaj, kar si delita dva. Če v sebi nosiš ljubezen, jo lahko deliš z drugimi. Sodobni človek pa niti ne čuti več pripadnosti ali odgovornosti. Čast je danes nekaj smešnega. Nihče več ne reče častna beseda, ker bi to zvenelo smešno. Nekoč so se bojevali zaradi časti, Puškin je bil ustreljen v dvoboju za čast. Tega ne poznamo več. Mi, ki smo še iz prejšnjega stoletja in smo vajeni drugačnih političnih ureditev, se bolj nostalgično spominjamo tega. Včasih je bil človek častitljiv, danes pa tega ni več. Verjetno zato, ker nas je strah. Vsak se trese za službo, trese se, ali bo odplačal kredit, ubija nas negotovost dela. Sprašuješ se, ali se boš lahko preživljal s svojim delom. A to so temne plati življenja, zdaj raje ne bi o tem.

Vi v kaj verujete?

Za verovanje je potrebna mistika, temu se izogibam, težko bi rekel, da verujem. Verjamem pa.

Prebrala sem, da ste radi pred predstavo vsaj uro prej v gledališču, da se pripravite. Ste človek ritualov?

V gledališču sem res rad prej, ne znam priti s ceste neposredno na oder ali pred kamero. Rad se umirim, ne vem, ali je to ritual. Za predstavo moraš biti skoncentriran, naša dolžnost je, da smo pripravljeni. Smo kot smučarji, ki jih vidite na ekranu, kako zavijajo z rokami in si skušajo zapomniti zavoje na progi. Tako gremo tudi mi v mislih skozi predstavo, to se ne rodi samo, telo mora biti pripravljeno.

Mi smo bili bolj drzni, zdelo se nam je, da ni nič groznega, če se zmotiš. Ko zdaj opazujem mlade, se mi zdi, da si ne upajo narediti napake. V umetnosti pa brez napak ne moreš doseči rezultata.   

Se je pa nekoč zgodilo, da ste na Notranjskem slabo uro pred predstavo sekali drva in niste imeli pojma, da morate biti kmalu v Drami?

Ja. (smeh) Takrat me je rešil sosed. Od daleč me je opazoval, kako pospravljam podrto smrečje. Prišel je in rekel, da je na radiu slišal, da zvečer igram v predstavi. Takrat še ni bilo toliko spletnih strani, zato sem šel pogledat v časopis in videl, da imam res predstavo ob 20. uri. Ura pa je bila 19.30. Z neverjetno hitrostjo sem prevozil 60 kilometrov do Ljubljane. Vozil sem več kot 200 kilometrov na uro. Kasneje sem si rekel, da je bila to neumnost, za predstavo tvegati življenje na cesti. A tako mi to jemljemo. Prispel sem pravočasno in nihče ni opazil, da zamujam.

Na akademiji poučujete bodoče igralce. Kako vidite mlade ljudi? Jim je laže ali teže kot vaši generaciji?

Mladi so polni upanja, povsem so se pripravljeni žrtvovati, to je dejstvo. Morda so bolj prestrašeni, kot smo bili mi. Mi smo bili bolj drzni, zdelo se nam je, da ni nič groznega, če se zmotiš. Ko zdaj opazujem mlade, se mi zdi, da si ne upajo narediti napake. V umetnosti pa brez napak ne moreš doseči rezultata, iz napake se lahko rodi nekaj kreativnega. So zelo informirani, a manj načitani, kot smo bili mi. Imeli smo manj informacij, a smo se v tiste, ki smo jih imeli, bolj poglobili. Ljubezen do gledališča pa ni drugačna kot takrat. A strast in veselje do gledališča sta premalo, človeka mora to zanimati. Stanislavski je povedal čudovit stavek: »Ne iščite sebe v gledališču, temveč gledališče v sebi.« Pri nekaterih mladih vidim, da bi radi postali prepoznavni, mislijo, da je to nekaj dobrega. Kmalu ugotovijo, da ni v tem prav nič prijetnega.

Kdaj ste vi to ugotovili?

Nisem bil tako prepoznaven, morda še najbolj v zadnjih letih zaradi igranja v serijah. Nisem imel neprijetnih izkušenj, prej nasprotno. A nisem govoril o prepoznavnosti, bolj o tem, da mladi sprejemne izpite na akademiji dojemajo kot avdicijo za delo na televiziji. Razočarani so, ko ugotovijo, da je premalo, če imaš le dar in veselje do igre. Če te to ne zanima, nima smisla, da se s tem ukvarjaš, veselje namreč lahko mine.

Preberite še: Polona Vetrih o tem, da ljudi, ki so ji škodovali, ni nikjer več

Pred časom ste v Mestnem gledališču režirali predstavo Gloria, v kateri smo videli mlade ljudi v uredništvu ameriškega medija, sodobna delovna razmerja in vzpon narcisizma.

To je izrazito ameriška zgodba, a zgodbe novinarjev in urednikov v tisti pisarni so aktualne za vse. Dramaturginja predstave je bila pokojna Lejla Švabič, ki je prej delala kot novinarka in dejala je, da so bili odnosi podobni. Očitno je globalizacija prinesla egoizem, brezsramnost, nečastnost. Morda je egoizem še premila beseda, prej bi rekel mrhovinarstvo. A ni tako le v novinarstvu, tudi v znanosti in umetnosti je podobno. Nekaj časa smo upali, da bo izkušnja gospodarske krize izpred nekaj let rodila nekaj novega, nekateri posamezniki so želeli verjeti, da bomo postali boljši in bomo spremenili svet. Prav nič se ni zgodilo. Morda se je kdo ustavil in razmislil o svojem položaju na tem planetu, večina pa drvi kar naprej s čudnim tokom, o katerem ne vemo, kam nas bo ponesel.

Imate dva sinova, starejši Timon je igralec, pravite pa, da tudi mlajši kaže vse znake, da bo stopil na to pot. Ste veseli, da gresta po vaših stopinjah?

Že pri prvem sinu sem bil zaskrbljen, če rečem milo. Ni lahko, ko ti otrok sporoči, da želi opravljati tak poklic kot ti, ti pa veš, kakšne pasti ga lahko čakajo. A vidim, da je Timon na pravi poti, srečen je in dobro mu gre. Mlajši Svit pa si seveda to želi tudi zaradi starejšega brata, ki ga obožuje. Zdaj res kaže vse znake, a pustimo času čas, verjetno pri 13 letih še ni sprejel dokončne odločitve, kaj bo počel v življenju.

Timon je res odličen v vseh vlogah.

No, hvaliti lastnega otroka je malce neprijetno. Sem pa ponosen nanj, zelo.

Bosta kmalu spet igrala skupaj?

Upam, a to ni odvisno le od naju.


Branko in Timon v seriji Usodno vino

Pred časom ste v enem od intervjujev dejali, da naši politiki slabo nastopajo, ker ne verjamejo svojim besedam. Je zdaj bolje, ker je naš premier Marjan Šarec diplomirani igralec?

Tako malo spremljam politiko. Prav sram me je, da vam ne znam odgovoriti na to vprašanje. Tako sem se odločil, izključil sem se iz nje. Včasih me je še vznemirjala, zmrdoval sem se in se pogovarjal o tem, zdaj pa me sploh ne zanima več. Slovenska politika je postala tako mlačna, žalostna in brez prave vrednosti, da se z njo ne ukvarjam več. Ne hodim več v njihov teater. (nasmeh)

Torej vas ne bi zanimala kaka politična funkcija?

Nikoli.

Pa so vas vabili?

Ja, bile so priložnosti. A se hitro razve, da te to ne zanima, zato presahnejo tudi vabila.

Če veruješ in verjameš v nekaj, a ti ne uspe prvič, si rečeš, da ti bo morda drugič ali tretjič. Mogoče bi kdo rekel, da si kreten, da ne uvidiš, da ti tudi četrtič ne bo, a človek mora poskusiti. Če odnehaš, je to slaba popotnica za življenje.   

Politični teater vas torej ne zanima, kaj pa vam dobro znani teater? Je še kaka vloga, ki jo želite odigrati?

Sanjam, ja.

Povejte več …

Pravijo, da se sanje nikoli ne uresničijo, če jih izrečeš. Sta še dve vlogi ali tri, ki bi me v tem obdobju življenja še kaj naučile, jaz pa bi lahko prek njih še kaj dal. Ena je gotovo Don Kihot.

Zakaj?

Zaradi čistosti. To ni le naivnost, je vera. Nekaj, kar ga nosi. Videti stvari z njegovimi očmi bi me zelo zanimalo tudi v resničnem življenju, ne le na odru. Preprosto me zanima, zakaj se nekdo obrne in živi proti toku. Takšni ljudje me navdihujejo.

Ste vi kdaj živeli proti toku?

Velikokrat. Potonil sem, šel naprej, se spet obračal.

Vas je kaj izučilo?

Vedno si rečeš: »Samo da se rešim iz tega, pa nikoli več ne bom ponovil te napake.« A seveda jo.

Zakaj?

Jaz zaradi trme. Rad bi si nekaj dokazal. Če veruješ in verjameš v nekaj, a ti ne uspe prvič, si rečeš, da ti bo morda drugič ali tretjič. Mogoče bi kdo rekel, da si kreten, da ne uvidiš, da ti tudi četrtič ne bo, a človek mora poskusiti. Če odnehaš, je to slaba popotnica za življenje.


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE