Čeprav so njihovi plemeniti starši, očetje, strici in prijatelji družine vodili najbolj krute in krvave posle, kot so trgovina s sužnji, vojne, zavojevanje tujih ozemlji in podobno, je gospoda med seboj kulturno komunicirala. Če je verjeti filmom in fantaziji, ni bilo vpitja, kričanja ali zmerjanja, le mirno, hladnokrvno pogajanje, odkrite grožnje in dialogi, ki so prav v tej skoncentrirani ledenosti skrivali vso težo izrečenih besed in zahtev.

»Izvir vseh nesporazumov leži v pomanjkanju komunikacije.« 

Revni sloji, ki so sopihali pod bremeni izkoriščanja, težkega in bednega življenja, pa so se po napornih službah zatekali k alkoholu. Razčlovečeni so se vračali k družinam, v katerih so sproščali občutke ponižanja tako, da so tepli svoje žene in otroke, zmerjali sosede ter se skratka obnašali nagonom ustrezno – prvinsko.

Preberite še: Azra Širovnik o tem, zakaj sta najpomembnejši besedi oprosti in hvala 

Sčasoma se je črno-bela razslojenost družbe pomešala v nešteto odtenkov. Skozi zgodovino smo prišli v neko čudno fazo evolucije, ko je nekultura v komunikaciji postala osnovni jezik (ne)sporazumevanja. Vsepovsod. Skozi raznorazne resničnostne šove se je uveljavil najbolj prvinski jezik, otroke so na internetu osvojili junaki, ki najbolj grdo govorijo, ljudje z dna družbene lestvice oziroma njihovo besedišče in način reševanja konfliktov v odnosih pa so postali množično »in«. Ljudje so izčrpani od dela in nimajo potrpljenja, da bi čutili ali razumeli same sebe, si prisluhnili, kaj šele sodelavcem ali članom ožje in širše družine, partnerju, otrokom, staršem, sosedom, prijateljem … Nervozni so in se tako tudi pogovarjajo. Planejo tisti hip, ko jim slišano ne ustreza.

Nekoč sem verjela, da se tako odziva le nerazvit, zafrustriran in negotov ego. Dokler nisem ujela tudi same sebe, da znam pohiteti z besedo, preden premislim o njej ali njenih posledicah. Je prišel tak čas, da nihče več nima potrpljenja z nikomer, bi si človek mislil. In se poskušal opravičiti. Pa ni tako. Verjamem, da globoko znotraj sebe vsak človek hrepeni po notranjem ravnovesju, miru in harmoniji. Po varnosti. To pa prinese le harmonija v odnosih tudi z drugimi. Najprej moraš ustvariti svoje notranje, lastno ravnovesje, ozavestiti to potrebo, šele potem se lahko uglasiš z okoljem in vneseš harmonijo v družino, službo in tako naprej.

Preberite še: Azra Širovnik o odpuščanju

Mogoče bi se dalo naučiti poslušati drug drugega. Premisliti, kaj je oseba želela povedati. Jo začutiti. Se vesti do ljudi tako, kot sami želimo, da se oni vedejo do nas. Naučiti se razreševati konflikte brez povzdigovanja glasu, zmerjanja, žaljivk, nepotrpežljivosti … Biti širši od lastnih meja, od tistega črva znotraj nas, ki mu se reče ego. Vsekakor je vredno poskusiti.

Kajti, življenje ne stoji na enem mestu za vekomaj, čeprav se nam, v določenih situacijah včasih tako zazdi. Čas teče in odnaša, kot kakšen neviden in neslišen cunami. Odnaša to naše življenje in vse faze ter komponente, ki ga sestavljajo. Odnese otroke iz gnezda, morda partnerja z razvezo, službe in položaje, zdravje, ljube ljudi z boleznijo in smrtjo, da bi potem, ko ostanemo sami in na pragu dokončnega minevanja, spoznali, da smo v bistvu hoteli le eno – biti sprejeti, ljubiti in biti ljubljeni.