Pristnost. Globina. Stik s samim sabo in globok odnos z umirajočim. To po izkušnjah Andreje Cilenšek doživlja človek, ko je ob umirajočem in mu pomaga premagovati tisto, česar se najbolj boji: samote in trpljenja. 

Veliko ljudi se boji smrti – tako lastne kot bližnjega. Kateri tabuji so v naši kulturi vezani na umiranje?

Mislim, da je že pogovor o smrti tabu. Razmišljamo, da se bo prej zgodila, če spregovorimo o njej. Vsak pogovor spodbudi ogromno različnih strahov, zaradi katerih se o tem ne pogovarjamo. Pomembno je ozavestiti svoje občutke, strahove, razmišljanja in prepričanja v povezavi z njo. Eden od pogostih strahov je denimo, da bomo trpeli. Izkušnje kažejo, da je lahko smrt popolnoma drugačna izkušnja, če se človek ukvarja s temi tematikami.

Slovo je zelo pomemben dejavnik žalovanja. Moja prijateljica je nedavno izgubila partnerja v prometni nesreči. Ni umrl takoj, tri tedne je bil v komi, ampak to je bil zanjo izjemen šok, zato je potrebovala zelo veliko časa, da je sprejela dejstvo, da je njen partner umrl. 

Kaj bi sporočili nekomu, ki se s težavo spoprijema s smrtjo bližnjega?

Naj si vzame čas za svoje občutke in za žalovanje, ki se zgodi že ob procesu umiranja, ter o tem spregovori z bližnjim ali prijateljem. Prav tako si je treba dovoliti odkrit pogovor s tistim, ki umira. Človeku bi bila predvsem psihična opora, ne bi mu dajala nasvetov. Potrudila bi se, da lahko ob moji prisotnosti ozavešča žalovanje ter se postopoma pripravi na sprejemanje in spuščanje. S svojim notranjim mirom bi poskušala negovati njegov občutek miru.

Preberite še: Matevž Pavčnik: Premalo se zavedamo, da denarja ne moremo jesti 

In če tega ne sprejmemo, če žalovanje potiskamo na stran?

Žalovanju se zares ne moremo izogniti. Bolečino lahko potlačimo vase, to pa ji daje večjo moč in precej oteži in podaljša proces žalovanja. Če se ne soočimo s tem, kar čutimo ob izgubi, se težje poslovimo od umrlega. 

Koliko časa traja proces?

Vsako žalovanje je zelo individualno. Kadar ostane veliko več odprtih vprašanj kot odgovorov, to bistveno vpliva na proces. Slovo je zelo pomemben dejavnik žalovanja. Moja prijateljica je nedavno izgubila partnerja v prometni nesreči. Ni umrl takoj, tri tedne je bil v komi, ampak to je bil zanjo izjemen šok, zato je potrebovala zelo veliko časa, da je sprejela dejstvo, da je njen partner umrl. 

Aktivno delujete pri Slovenskem društvu hospic, na svoji spletni strani pišete, da vas je od nekdaj zanimala tematika smrti. Zakaj?

Vedno sem iskala smisel v življenju in globino. Verjamem, da je prostor ob umirajočem človeku ena najglobljih izkušenj, ki jo lahko doživimo. Takrat se čas ustavi. Veliko stvari odpade, ogromno je miru in zavedanja v trenutku, ki si ga običajno ne dovolimo začutiti. Uči te samo biti, ne delovati, ampak biti preprosto prisoten. Veliko let se ukvarjam z meditacijo in občutek ob umirajočem je podoben. Gre za pristnost, iskrenost. Ko si v stiku z umirajočim, se soočaš s svojimi občutki.

Mene so starostniki zagotovo najbolj naučili ceniti vsak trenutek. Spomnim se gospoda, pri katerem je bila vsaka malenkost polna. Spomnim se občutkov hvaležnosti, ki sem jih doživljala ob njem. Ko sem odhajala, si sploh nisem želela več stopiti v normalen tempo življenja. 

Na staranje je v naši kulturi vezanih veliko negativnih konotacij, mnogi se bojijo vsega, kar prinese s sabo. Vi veliko časa preživite s starostniki. Katere pozitivne plati staranja doživljate, ko ste z njimi?

Mene so starostniki zagotovo najbolj naučili ceniti vsak trenutek. Spomnim se gospoda, pri katerem je bila vsaka malenkost polna. Pri njem sem bila uro ali dve, ampak mi je zelo hitro minilo. Zelo mu je bilo pomembno, da sem ga držala za roko, da sem mu prinesla kavo. Dragoceno je bilo opazovati, kako je te malenkosti doživljal. Ves dan je ležal in čakal na obiske, ki so bili redki. Spomnim se občutkov hvaležnosti, ki sem jih doživljala ob njem. Ko sem odhajala, si sploh nisem želela več stopiti v normalen tempo življenja. Občutek, da si jim lahko v oporo že s tem, da samo si, me je vedno fasciniral.

Kakšen odnos se vzpostavi med vami in umirajočim?

Ko človek odhaja, postaja to, kar je, brez identitet, ki si jih v življenju navesimo. Vplivi iz družine, ki jih nosimo iz otroštva, nas izoblikujejo, spreminjajo. Ob spremljanju umirajočega imaš priložnost, da vidiš človeka takšnega, kakršen je.

Mnogi se odločijo za prostovoljno delo spremljanja umirajočega na njegovi poti. Kako te lahko taka izkušnja obogati?

Večina prostovoljcev bi rekla, da dobimo več, kot damo. Poudarek je na tem, da se naučimo slišati, ne samo poslušati, ter da se naučimo biti. Seveda poskušamo pomagati, če imajo kakšne želje, si prizadevamo, da jih uresničimo. Dejansko pa gre bolj za prisotnost, da si ob njem, da se počuti varnega in da ni osamljen. Umirajoči zazna empatijo, ki jo čutimo da njega.

S katerimi strahovi se srečujejo umirajoči?

Trpljenje. Tega se najbolj bojijo. Vsega, kar je pred smrtjo, jih je nadvse strah. Da bi jih bolelo in da bi bili sami. Današnji starostniki so generacija, ki se ni navajena pogovarjati o čustvih. Včasih niso bili navajeni razmišljati o njih, kaj šele da bi se o njih pogovarjali. Zelo težko ubesedijo, česa jih je strah. Kot da nimajo tega besednjaka.

Ko je bil moj sin pet dni v komi, sem se zavedala, da ga lahko izgubim. Takrat sem se soočala z neko vrsto žalovanja. Bila sem le opazovalka in čakala na rezultat, nisem si pa dovolila tega čutiti. Mesec po tem, ko je bilo z njim že vse v redu, sem ležala v postelji in naenkrat so me preplavila čustva žalosti. Občutek je bil, kot da bi s tem dogodkom en del mene umrl. 

Žalovanje se ne zgodi samo ob smrti dragega človeka, ampak tudi ob drugih življenjskih izgubah. Kako sprejemati te in najti pot naprej?

Večina ljudi potrebuje nekoga ob sebi, ko žaluje. Spomnim se gospe, ki je izgubila sina v prometni nesreči. Povedala je, da je bila zelo vesela prijateljičinega obiska. Za žalovanje je značilno, da človek potrebuje nekoga, da lahko z njim govori o svoji izgubi. Ljudje se zaradi svoje stiske umaknejo in ne gredo do žalujoče osebe, ker se ne znajdejo. Ne vedo, kaj reči, kar narediti. Pravzaprav ni treba veliko. K žalujoči osebi pristopimo in ji prisluhnemo. 

Žalovanje ni vezano samo na smrt, lahko je vezano tudi na izgubo zdravja. Tudi izguba službe lahko povzroči žalovanje. Ko je bil moj sin pet dni v komi, sem se zavedala, da ga lahko izgubim. Takrat sem se soočala z neko vrsto žalovanja. Bila sem le opazovalka in čakala na rezultat, nisem si pa dovolila tega čutiti. Mesec po tem, ko je bilo z njim že vse v redu, sem ležala v postelji in naenkrat so me preplavila čustva žalosti. Občutek je bil, kot da bi s tem dogodkom en del mene umrl.

Vemo, da se lahko človek v sebi počuti mrtvega, tudi ko je živ. Zakaj se to zgodi?

Zaradi pomanjkanja stika s sabo in usmerjanja navzven. Dnevno smo obdani z dražljaji, in če se temu prepuščamo, lahko gre življenje mimo nas. Stik s sabo je ključen. Moramo najti notranji prostor v sebi, kjer lahko počivamo in čutimo same sebe. Če si ne dovolimo zares čutiti, je vse zelo prazno in površinsko. Ključno je, da znamo sebe spoznavati v globino, da vidimo, kako delujemo, kaj v nas sproži strahove. Pravzaprav nas živega naredijo čustvene zaznave, zato je pomembno, da smo v stiku z njimi.

Tukaj je veseli december s prazniki, a za mnoge ni tako vesel.

V Sloveniji vsako leto umre 20.000 ljudi. Če ima vsak od njih v življenju vsaj tri ljubljene osebe, to pomeni, da 60.000 ljudi teh praznikov ne bo doživelo v veselem pričakovanju. Zanje se je življenje ustavilo. Starši, ki so izgubili otroka, mož, ki je izgubil ženo po več desetletjih skupnega življenja, otroci, ki so izgubili starša … Prazniki, zlasti veseli december, so lahko huda preizkušnja za žalujoče, zato se v Slovenskem društvu hospic trudimo, da smo jim v predprazničnih dneh še posebej na voljo. Vsak od nas se lahko ozre okoli sebe in pokloni nekaj svojega časa sočloveku, da bodo prazniki bolj praznični.