Matevž Pavčnik: Premalo se zavedamo, da denarja ne moremo jesti

Prostovoljec Slovenskega društva hospic, glasbenik in boem Matevž Pavčnik je pred leti pustil varno pisarniško službo in našel poslanstvo v pomoči soljudem.

»S svojo mirnostjo in lepo energijo pozitivno vpliva na prav vsakogar,« pripoveduje o svoji psički Neli 39-letni Matevž Pavčnik, ki že vrsto let pomaga pomoči potrebnim, med drugim je že osem let prostovoljec Slovenskega društva hospic. Skupaj sta v oporo ljudem, ki se poslavljajo od zadnjih vzdihljajev svojega bivanja v tem prostoru, nahajajoč se med življenjem in smrtjo. »Ko gre zares 'zares', želijo odhajajoči poravnati svoje 'dolgove', nočejo pustiti neizrečenih besed, želijo poskrbeti za družinske člane. Je pa res, da bi nekateri, če bi vedeli, koliko časa jim je še ostalo, energijo raje zapravljali za drame in se spraševali, zakaj se to dogaja ravno njim,« nam zaupa novopečeni Ljubljančan, tudi član akustičnega dueta Vagabunda.

Pred koliko leti ste spoznali psičko Neli?

Z Neli sva se prvič srečala pred trinajstimi leti. Bila je puhasta štručka in vse od začetka je imela nadzor nad svojimi bratci in sestricami. Že na prvem srečanju je zarenčala, ko ni bilo čisto po njeno.

Delal sem v enem od državnih organov, povečini v pisarni. V nekem trenutku sem se zavedel, da sem osebnostno obtičal. Rekel sem si, da je življenje prekratko, da bi ga zamudil. Odločitev za odpoved ni bila lahka, je bila pa suverena in iskrena. 

Neli me je naučila …

Ko sem izvedel, da je bila po naravi vodja krdela, sem se prijel za glavo, saj sem si približno predstavljal, kaj to pomeni. Ampak ni bilo tako hudo, bilo je precej huje! Prvič sem bil prisiljen, da se zares postavim zase, da prevzamem nadzor, in navsezadnje sem se moral naučiti povzdigniti glas, ko je bilo treba.

Za prostovoljstvo sem se odločil …

Prej sem nekaj let delal z invalidnimi osebami, tudi z invalidnimi otroki, potem pa sem zapadel v pisarniško delo in začel pogrešati lepoto, ko si ljudje med seboj pomagamo. Nekega dne sem dobil e-sporočilo, pripeta je bila spletna povezava do Slovenskega društva hospic, ki je ravno zbiralo prijave za nove prostovoljce.

Kako Neli vpliva na umirajočega?

Spomnim se dogodka, ko sem stopil v sobo, v kateri je starejši gospod ležal na postelji, globoko dihal, vmes hropel in bil globoko v procesu ugašanja. Nekaj minut zatem je sama od sebe za menoj prišla Neli. Nežno sem prijel zgubano gospodovo roko in z njo začel kužo božati po glavi. Počasi so se stari prsti začeli premikati sami od sebe in dihanje se je v hipu umirilo. Tisti gospod se je ponoči poslovil. 

Strah nas je tistega, česar ne poznamo. Pri večini ljudi sicer prednjači strah pred bolečino. Res pa je, da človek na smrtni postelji reagira in razmišlja povsem drugače kot takrat, ko je v polnem teku življenja.  

Ritual, ki ga imate, ko človek odide …

Kot spremljevalec v hospicu se zavedam, da je to paliativna oskrba, da osebo spremljam in sem ob njej do konca. Ko se zgodba konča, nimam posebnega rituala, mi pa ustreza, da grem sam v naravo, da po potrebi popredalčkam, kar je treba, in tudi sam pri sebi tako sklenem neko obdobje.

Česa se ljudje vse premalo zavedamo?

Premalo se zavedamo, da denarja ne moremo jesti in da ima čas svoj rok uporabe, zato ga ne moremo shraniti za kasneje.

Prisotni ste ob umirajočih. Bi rekli, da je večino strah umreti?

Strah nas je tistega, česar ne poznamo. Pri večini ljudi sicer prednjači strah pred bolečino. Res pa je, da človek na smrtni postelji reagira in razmišlja povsem drugače kot takrat, ko je v polnem teku življenja.

Pustili ste redno službo. Preživljate se z igranjem na dogodkih, koncertih.

Delal sem v enem od državnih organov, povečini v pisarni. V nekem trenutku sem se zavedel, da sem osebnostno obtičal. Rekel sem si, da je življenje prekratko, da bi ga zamudil. Odločitev za odpoved ni bila lahka, je bila pa suverena in iskrena. Za pogum sem se nagradil s potovanjem na Tajsko.

Ne bi mogel živeti brez pravih ljudi okoli sebe. Saj preživel bi, ampak pravo življenje pa to ne bi bilo. 

Ko vas človek gleda na odru s kitaro, se zdite v svojem svetu …

Vsakič ko v roke vzamem kitaro in se postavim na oder, se spremenim v tistega malega fanta, ki je z velikimi očmi pod odrom ali po televiziji gledal glasbenike in sanjal, da bo tudi sam nekoč to počel. Uspelo mi je, s tem, da pišem tudi pesmi, izobrazil pa sem se še iz tajske masaže.

Brez česa ne bi mogli živeti?

Brez pravih ljudi okoli sebe. Saj preživel bi, ampak pravo življenje pa to ne bi bilo.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE