Ana Tavčar: Z možem nimava iste vere

Marsikdo, ki se v siva jutra prebuja sam, je vesel nasmejanih znanih obrazov s televizije. Med najbolj priljubljene sodi dr. Ana Tavčar.

Voditeljica v oddaji Dobro jutro že navsezgodaj navdušuje z bojevito ženstveno energijo, sicer pa je tudi velika ljubiteljica jezikov, doktorica germanistike, izvoljena za asistentko na filozofski fakulteti, žena, mama sedemletnega in triletnega dečka, pevka, pianistka in – kot pravi sama – strastna povezovalka znanosti in intuicije, sledilka usode.

Ana, dovolite mi, da pogovor začnem z lepo jezikovno asociacijo krasna Kraševka. Vam je že kdaj kdo rekel kaj takšnega?

(Nasmeh.) Ponavadi bolj pravijo, da je na Krasu krasno. Me pa zares že mnogi povezujejo s Krasom.

Kmalu po rojstvu prvega otroka sem dobila diagnozo neozdravljive bolezni. Takrat sem se znašla v hudi stiski. Nisem hotela na poseg, ki je bil edini mogoč, vendar zelo radikalen.    

O kraški pokrajini pravimo, da je, vsaj na prvi pogled, pusta, enolična, vi pa presenečate z vsestranskostjo; ste doktorica znanosti in hkrati temperamentna televizijska zvezda, voditeljica z glasom in stasom, ki obvlada ne le dialoge, temveč tudi petje in igranje klavirja.

Tudi sama vedno rada iščem metafore oziroma personifikacije, in če bi morala sebe naslikati v povezavi s pokrajino oziroma regijo, iz katere izviram, se mi zdi, da sem ji zelo podobna. Na Krasu imamo terro rosso (rdečo prst), pusto zemljo, polno apnenca, iz katere težko kaj zraste. Moraš biti res krepak in močan, da ti to uspe. (Nasmeh.) Kar koli zacveti med tistimi skalami, veš, da je bilo tam kar nekaj časa, da si je utrlo pot. Tudi burja, ki piha, ima posebno vlogo. Samo sebe zelo spominjam na to krajino. Včasih se počutim kot kakšna neukročena trmoglavka, ki vihra skozi burjo; po drugi strani pa znam biti tudi zelo mirna, kakršni so prav tako lahko dnevi na Krasu.

To, da znaš biti zares miren v sebi, je nadvse pomembno.

Zagotovo, zame je notranji mir vedno večja vrednota. Kako ga ohranjati, se učim vsak dan. Prav včeraj sem prebrala Einsteinovo misel, da miru ne moremo ohranjati na silo, temveč le z razumevanjem. Vsak dan doživljam ogromno interakcije z ljudmi, gosti, družino, prijatelji, in ko začne vse to vreti v meni, spet močno spominja na kraški pojav. (Smeh.)

Na podzemne reke, ki vsake toliko privrejo na dan.

Ja, med drugim. Umiriti se moram tako, da poskušam zares razumeti vse, kar se dogaja okoli mene, ter s tem živim, to sprejmem. Proces večinoma ni lahek. Lahko gre za osebo, ki mi je tuja, denimo gledalec po telefonu, ko si je privoščil zdrs, neprijeten stavek ter s tem zatresel celotno mojo oddajo, ki sem jo pripravila z vso odgovornostjo. Ob takšnih dogodkih zagotovo trznem.

Preberite še: Ana Tavčar o tem, da ko doživiš vse mogoče, dobiš viteški oklep

Kako natančno se vam uspe umiriti?

Med drugim z zavedanjem, da zgodba nekega posameznika ni nujno moja zgodba. Poskušam ga začutiti intuitivno. Pa čeprav se me je njegov odziv dotaknil, v resnici ne vem, kakšno bitko bije v sebi. Učim se biti razumevajoča, spoštljiva, ponižna, skromna, preprosta, a hkrati jasna, kar zadeva zaščito dostojanstva – pri meni ali kom, ki sedi ob meni, pa če je moj gost ali prijateljica. Ni mi vseeno, kako se ta oseba počuti. Prizadevam si, da se ljudje ob meni počutijo lepo, svetlo in prijetno; če bi bili denimo moja gostja vi, bi si želela, da resnično zasijete; med pogovorom bi vas poskušala tako psihološko podpreti, da bi dali od sebe najboljše. Pri tem procesu pridejo prav znanje in izkušnje, kako se z nekom povezati in na hitro proučiti njegovo energijo. (Iskriv nasmeh.)

Koliko vam pri tem pomaga vera? Ste verni?

Ne hodim v cerkev, se pa večkrat pogovarjam z Bogom. Z njim komuniciram, ko ga potrebujem. Ne gre za molitev v okviru institucije. Verjamem, da je Bog v meni in da hkrati predstavlja ljubezen v zelo širokem filozofskem pomenu. Bog je v vsakem izmed nas. Velikokrat ko se zatečem k njemu, poskušam določene molitve oziroma besede poslati v univerzum. Priznam, da mi moja, torej personalizirana vera vsake toliko rešuje življenje, ker se k njej zatekam. Verjamem v različne koncepte, kot so moč misli, moji cilji, vera v določenega človeka, in kadar tam začutim ljubezen, me prav verovanje v to hkrati nahrani. Pred kratkim so me astrološko oziroma numerološko poučili, da je moje število sedem, torej sem oseba, ki potrebuje vero. To me je kar malo presenetilo.



Ali človek sploh lahko preživi brez verovanja v nekaj, kar koli že to je?

Vsak človek ima najbrž potrebo po tem, da v nekaj verjame, kar je lahko povezano z upanjem ali željami. Kadar gre za javno izkazano vero v skupnosti, v tem ne vidim težav. Drugače je, če ima pripadnik določene verske skupnosti ali sekte oprane možgane oziroma izgubi lastno identiteto ter ni zmožen samorefleksije. Prav na podlagi tega, ko vera postane tudi sredstvo manipulacije z množicami, so se dogajala in se še dogajajo najhujša hudodelstva v zgodovini človeštva.

Sploh v povezavi s politiko vseh vrst.

Seveda, to so zelo spolzki tereni. Menim, da znam ohranjati zdrav odnos do vere v najširšem pomenu, saj sem hkrati strpna do verovanja drugih. Vse se začne in konča najgloblje v tebi.

Veliko ljudi si ne upa v te globine.

Ja, ker je to nekaj najtežjega! Tam te tudi kaj zelo močno zaboli, ko spoznaš kaj, česar morda ne moreš nadzorovati, a je treba rešiti, seveda z delom in trudom. Praskati po svojih zaprašenih dvoranah je peklensko početje, tam je marsikaj.

Včasih tudi ni pametno odpreti prav vseh ran, saj nas ne naučijo nič novega.

(Pokima.) Prava umetnost je že ugotoviti, kaj moraš nujno odpreti in česa raje ne.

Sem človek ritualov in celo ustvarjam svoje, lastne obrede. Zadnjega sem imela ob polni luni. Nastal je zaradi mojih travmatičnih doživetij pri frizerjih. Vedno so me ostrigli tako, da so mi posledično sprožili travmo, zato sem se odločila, da se bom odslej strigla sama.  

V kaj ste verjeli kot deklica?

Zanimivo, odraščala sem v ruralnem okolju, kjer je mojemu nonu in noni veliko pomenilo, da sem hodila k verouku, a mi tam ni bilo všeč. Nisem našla, kar bi si želela. Župnik nas je, če otroci česa nismo znali, udaril s knjigo po glavi. Kadar nisi prišel k verouku, so te prišli iskat kar domov. Spominjam se prizorov, ko sem se skrivala pri babici, da me ne bi odpeljali. Moj oče si ni želel, da bi hodila v cerkev ter slepo sledila določeni veri, temveč je hotel, da imam na svet širši pogled. Verjetno je to kar tipična družinska zgodba, ki med drugim vključuje še razkol med generacijami. Kakor koli, jaz sem zase vzela, kar mi je ugajalo, denimo hodila z nono prepevat na kor. (Nasmeh.) To me je neznansko harmoniziralo; tudi znanstveniki so dokazali, kako močno vplivata na nas, naše hormone petje in poslušanje glasbe. Lepo bi bilo, če bi v naših cerkvah imeli gospel ali kaj podobnega, da bi bilo bolj veselo vzdušje, ko ti je dovoljeno tudi sproščeno zaplesati.

Kot denimo v New Yorku v Harlemu?

Ja, menim, da bi cerkev kot institucija v našem prostoru, ki je še precej klasičen, lahko naredila kaj za to. Glasba v svojem bistvu nagovarja človeka zelo celostno, ampak še najmanj razumsko, prej čustveno in kinestetično, torej prav tako spodbuja k izražanju z gibi.

Glasba v povezavi z gibanjem je od nekdaj sestavni del verskih obredov.

Zagotovo, in obrede imam zelo rada, saj jih človek nujno potrebuje. Zgodovina nas uči, da od nekdaj spremljajo najpomembnejše prelomnice v življenju posameznika od rojstva do smrti. V evropski kulturi zdaj ob prehodu v odraslost ponavadi ne plešemo ob ognju, kot verjetno še počne kakšno afriško pleme, imamo pa druge vrste obredov, ko denimo pridemo na podelitev diplome, se poročimo pred matičarjem in podobno. Sem človek obredov in celo ustvarjam svoje, lastne. Zadnjega sem imela ob polni luni. (Navihan nasmešek.)

Res? Kakšen pa je bil?

Nastal je zaradi mojih travmatičnih doživetij pri frizerjih. Vedno so me ostrigli tako, da so mi sprožili travmo, zato sem se odločila, da se bom odslej strigla sama. Počakala sem na polno luno. Bil je večer in otroka sta že spala. Verjamem, da lahko največ ljubezni dam sama sebi, saj svoje telo poznam najbolje. Vzela sem lepe škarje, si ob siju lune zavrtela čudovito glasbo ter sedeč ob kozmetični mizi izvedla svoj ritual. Po eni strani sem se počutila kot Lorelei, ki si na pečini češe lase in sluti mornarja, ki bo morda priletel v skalo; po drugi strani so me zajeli občutki Motovilke, ki bo zdaj zdaj spustila lase z balkona do tal, da bo lahko po njih do nje splezal njen dragi. S tretjega vidika pa sem se le strigla in že občutek, da se sama ukvarjam z delom telesa, ki mi je posebno ljub in sem nanj zelo navezana, je bil dovolj močan. Ko sem pred ogledalom razprla postrižene lase, navlažene z vrtničnim oljem, sem v njem uzrla sebe in zazdelo se mi je, kot da so moji lasje srečni. To je bil moj intimni fantazijski in hkrati povsem prizemljen ženski doživljaj.

Preberite še: Branko Šturbej o tem, da nihče več ne reče častna beseda

Lepo. Zakaj tudi kot odrasli potrebujemo določene pravljične elemente?

Vsi nosimo v sebi prazgodovinske podobe, torej arhetipe, ki so stari kot človeštvo in klijejo v nas – vedno znova.

Mar ni to, ko si želimo zmage dobrega nad zlom, prav tako neke vrste vera?

Zagotovo. Moram poudariti, da sem sicer zelo znanstven tip človeka. Vodi me razum.

Kako določite zdravo mejo, da vas preveč ne zajame pravljični svet oziroma sanjavost?

Včasih me tematika energij, povezave s kozmosom in podobnega ni zanimala, a sčasoma mi je življenje razkrilo, prineslo na pot tudi to. Dopuščam, da je poleg tega, kar je znanstveno dokazano, tudi kaj, česar ne vemo, kar ni otipljivo, a tam vendarle je. Pa vendar želim imeti preverjene informacije, zato sama raziskujem, kar me zelo pomirja. Vse zunaj polja preverjenega, racionalnega je določen odstotek, ki si ga dopuščam – za svojo dušo. Drži pa, da sem tudi sama doživela kaj, kar je povsem spremenilo moj pogled na svet.

Kaj se je zgodilo?

Proti koncu dvajsetih let, kmalu po rojstvu prvega otroka, sem dobila diagnozo neozdravljive bolezni, vsaj s stališča klasične medicine; to sicer še vedno zagovarjam, da ne bom narobe razumljena. Takrat sem se znašla v hudi stiski. Nisem hotela na poseg, ki je bil edini mogoč, vendar zelo radikalen. Točno na dan, ko bi ga morala imeti, sem, zanimivo, prav v Oni prebrala intervju z Zdenkom Domančićem ter se vrgla v raziskovanje bioenergije, njenega delovanja. Nato sem tudi sama šla k terapevtu bioenergetiku in najprej nisem mogla verjeti rezultatu. Bolezen je izginila, od tedaj je ni več. Terapevt pa je postal moj najboljši prijatelj. Dvojna lepota. (Nasmeh.) Nikakor pa to ne pomeni, da si želim zdaj vse bolne prepričevati, naj storijo enako. Tako kot kakšen starš, ki ima tragično izkušnjo s cepljenjem otroka, poskuša vse starše prepričevati, naj svojih otrok ne cepijo. Ne. Vsak se odloča po svoje in vsak ima svojo usodo. Verjamem, da imaš kot posameznik pot, ki ni enaka poti drugega. Prav zato si ne želim ničesar radikalizirati. Moraš ohraniti zdrav odmik. Ni treba takoj s transparentom na ulico. Verjamem v znanje, ki mi je ogromno dalo in mi še daje, tudi to, da sem bolj strpna.



Govorite kar šest jezikov. Ste doktorica germanistike. To je prav tako znanost.

Drži in še vedno se učim novih jezikov, ker me to področje zares zanima.

Naučeno vnašate tudi v delo na televiziji. V ciklu oddaj 12 odtenkov ljubezni ste prepevali v različnih jezikih.

(Nasmeh.) Ja, to je bil spet spoj med znanostjo, torej razumskim področjem, in čustvi. Sem v obdobju, ko oboje vse bolj združujem. Prav pred dvema tednoma sva s kolegico profesorico somentorico oddali znanstveni članek, po drugi strani med poučevanjem jezikov uporabljam izredno poljudne pristope; na televiziji pa sem premešala znanost, umetnost in čisto življenjskost. Ne branim se praktičnosti in preprostosti.

Sem v partnerstvu, kjer je veliko razlik. V določenih pogledih sva z možem kot noč in dan, drugje sva kompatibilna. Vere nimava iste, vseh vrednot tudi ne, imava drugačne poglede na družbeno-politična vprašanja, spekter estetike in umetnosti je med nama svetlobna leta narazen. Se pa denimo precej strinjava, kar zadeva vzgojo, humor in kam oditi na počitnice.   

Nekje ste dejali, da se z leti vse bolj zapirate, kar zadeva prijateljstvo. Pazite, koga spustite k sebi?

Ja, a sem še vedno naivna. Prav pred kratkim se je zgodilo, da mi je oseba, s katero sva si bili zelo blizu, pokazala svoj drugi obraz, ki ga vsa leta ni. Življenje me uči, da moram bolje vključiti opazovalca v sebi, biti pogosteje tiho ter poslušati in zaščititi sebe. To pomeni, da skrbim za skrivnosti, ki so le moje, ter ne nosim več srca na dlani. Normalno in človeško je, da te kdaj kdo razočara. Začenjam pa spretneje spuščati ljudi iz svojega srca, saj bolje razumem, da nekdo pride v moje življenje le na izlet, drugi pa bo ostal dlje. Spuščanje je seveda včasih zelo boleče in traja, saj se z osebo povežeš, če si nekaj časa delita zaupnosti. Prav ta konec tedna sva se z Ivano Šundov (televizijsko voditeljico) pogovarjali na kavi in je rekla, če nekaj, kar te zaboli, hitro pozabiš, potem se te očitno ni nikoli zares dotaknilo, te pretreslo. Moraš si torej dovoliti žalovanje, odpuščanje, ko doživiš nekaj zares močnega in to izgubiš. Šele potem lahko res zaživiš, si iskren.

Pred šestimi leti se je govorilo in pisalo o težavah v vašem zakonu s televizijcem Igorjem Pirkovičem, s katerim imata sinova. Kar koli je bilo, vama je uspelo rešiti in se nista ločila. Na to temo sta posrečeno in sproščeno skupaj nastopila celo v pogovorni oddaji.

Ja, je pa res, da sem v partnerstvu, v katerem je veliko razlik.

Ker je vaš mož od vas starejši 15 let?

Tega nisem imela v mislih. V nekaterih pogledih sva kot noč in dan, drugje sva kompatibilna. Vere nimava iste, vseh vrednot tudi ne, imava drugačne poglede na družbenopolitična vprašanja, spekter estetike in umetnosti je med nama svetlobna leta narazen. Se pa denimo precej strinjava, kar zadeva vzgojo, humor in kam oditi na počitnice.

Oba sta Kraševca in tudi konje imata rada, sem prebrala v starejšem članku.

Ne, on se jih v resnici boji. V začetku najine zveze, takrat še v fazi zaljubljenosti, se je, ker je vedel, da imam doma konja, malce delal, da so konji izjemno všeč tudi njemu, in jih je zaradi mene celo jahal. (Žareč nasmeh.)

Preberite še: Kdo je ta znana Slovenka

To je ljubezen, tisto nekaj več, česar razumsko ni mogoče popolnoma razložiti.

Res je. Znanstveno gledano bi sicer rekla, da gre za povsem razumljiv proces od stanja zaljubljenosti do ljubezni; najprej se zaljubiš v človeka, ki ni takšen, kakršen je v resnici, a si želiš, da bi bil, in to verjameš. Sledijo faze razočaranja, obupa, ko se zlahka zgodi razkol ali pa se par reši, prebrodi težave. V tem primeru se je hkrati treba posloviti od določenih pričakovanj. Jaz od moža nekaterih stvari v partnerstvu ne pričakujem več; obenem sem se morala veliko naučiti tudi o svojih temnejših plateh, kako jih osvetliti, da sem boljša žena. Z dobrim in manj dobrim v sebi se je treba sprijazniti ter razumeti, da mora s tem sobivati tudi partner. Oba se torej nečemu odpoveva, da lahko greva skupaj naprej, morda celo še močnejša kot prej. V ljubezni je največ preizkušenj, ki ti zadajajo rane, a jih tudi celijo. Splača se vztrajati.

To si morata želeti oba.

Seveda, to je prvi pogoj, a kot sem dejala prej, večinoma gre za skupek usode. Nekoč sem se ji upirala in šla z glavo skozi zid, a sem pristala prav tam, od koder sem bežala. Treba je pogumno hoditi po poti, ki ti jo začrta usoda, pa četudi je težka in drugačna od konvencionalnosti. Včasih mi je prijateljica v pogovoru dejala: »Joj, pa to ni v redu!« Ja, zanjo verjetno ne, zame pa. Nasveti bližnjih so dobrodošli, nikoli pa jih ne smeš jemati kot nekaj svetega.


Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE