Najlepša ljubezenska pisma vseh časov: Tako goreče so ljubili slavni

Tudi vi v poplavi kratkih telefonskih in spletnih sporočil, polnih emotikonov, hrepenite po globoki in poetični izpovedi ljubezni, vredni naziva ljubezenskega pisma? A če čakate, da vam bo Kupid namenil sladke besede, se to lahko prevesi v večnost. Zato zberite pogum in izlijte svoje srce osebi, ki vam ponoči ne da spati. Za navdih vam ponujamo odlomke iz najbolj romantičnih pisem svetovne zgodovine, ki dokazujejo, da ni pravila, kako, niti kdo komu prvi izpove ljubezen.

John Keats

Če je kdo znal pisati o ljubezni, je bil to angleški pesnik John Keats, eden izmed glavnih predstavnikov angleške romantike, ki se je razvila konec 18. stoletja.

Pri 22 letih se je zaljubil v svojo sosedo Frances "Fanny" Brawne Lindon in ji napisal številna ljubezenska pisma ter posvetil marsikatero danes slavno pesem. S Fanny sta se kljub nasprotovanju družine in prijateljev skrivaj zaročila, a njuna ljubezen žal ni trajala dolgo, saj je Keats tragično umrl le nekaj let pozneje, bil je star komaj 25 let, ko je podlegel tuberkulozi.

Vendar njegove besede še živijo, ena izmed najlepših misli, ki jih je zapisal Fanny, in preroško govori o dragocenosti časa, gre takole:

»Skoraj želim si, da bi bila metulja, ki živita le tri poletne dni – tri takšne dni s teboj bi lahko napolnil z več radosti, kot bi jih petdeset navadnih let kdaj koli premoglo.«  

Franz Kafka

Da je ljubezen slajša, če so ji šteti dnevi, je menil tudi avstrijsko-češki pisatelj Franz Kafka. Čeprav ga večina pozna kot modernista in avantgardista (o čemer priča njegovo najslavnejše delo Preobrazba), je bil Kafka tudi avtor cele kopice ljubezenskih pisem, ki jih je posvetil češki pisateljici in novinarki Mileni Jesenski.

Skupaj sta preživela zgolj nekaj dni na Dunaju, saj je bila Milena poročena in ni želela zapustiti moža, a njegovi zapisi, zdaj zbrani v knjigo Pisma Mileni, pričajo o gorečnosti njune ljubezni.

»Želim si, da bi jutri bil konec sveta. Tako bi skočil na prvi vlak, prišel na tvoj prag na Dunaju in rekel: "Pridi z menoj, Milena. Ljubila se bova brez pomislekov, strahu ali zadržkov. Ker bo jutri konec sveta." Morda ljudje ne ljubimo brez razuma, ker mislimo, da imamo dovolj časa, ali zato, ker se preveč ukvarjamo z njim. Kaj pa, če nimamo časa? Ali kaj, če je čas, kot ga razumemo, nepomemben? Ah, ko bi le bil jutri konec sveta. To bi nama zelo koristilo.« 

PREBERITE ŠE -> Jamie Oliver ženi vsak dan napisal ljubezensko pismo

Johnny Cash

Še bolj dragocena pa je ljubezen, ki ji uspe preskočiti ovire, vzdržati preizkušnje in dozoreti z leti. Ena takšnih je bila ljubezen med ameriškim glasbenikom Johnnyjem Cashom in njegovo soprogo June Carter Cash, s katero sta bila poročena 35 let, vse do njegove smrti leta 2003. Legendarni pevec je June na njen rojstni dan, 23. junija 1994, podaril ganljivo pismo, ki je hvalnica zreli ljubezni.  

»Starava se in se navajava drug na drugega. Podobno razmišljava. Drug drugemu bereva misli. Veva, kaj drugi želi, ne da bi se vprašala. Včasih drug drugega malce živcirava. Morda včasih drug drugega jemljeva za samoumevnega. A vsake toliko, tako kot danes, razmišljam o nama in pridem do spoznanja, kakšno srečo imam, da si delim življenje z najboljšo žensko, kar sem jih kdaj spoznal. Še vedno me navdušuješ in navdihuješ. Zaradi tebe sem boljši človek. Ti si vse, kar si želim, glavni razlog, da obstajam. Močno te ljubim.«

Napoleon Bonaparte  

Ljubezenskim mukam ne uidejo niti najbolj premeteni. Eden takšnih je bil francoski cesar Napoleon Bonaparte, ki je tako hrepenel po svoji izbranki Joséphine de Beauharnais, da ji je napisal več kot 250 ljubezenskih pisem.

V marsikaterem od teh je slavni vojskovodja povsem razgalil svojo dušo in zgodovinarjem nastavil ogledalo, ki priča, da je bil kljub odločnosti na bojišču v odnosu do svoje žene kot zaljubljeni šolarček, kar še podčrtuje dejstvo, da na njegove izpovedi Joséphine velikokrat niti ni odgovorila, saj je bila v njegovi vojaški odsotnosti pogosto zaposlena s svojim ljubimcem.

Eno njegovih pisem Joséphine se glasi:

»Pred nekaj dnevi sem mislil, da te ljubim; a od takrat, ko sem te zadnjič videl, čutim, da te ljubim še tisočkrat bolj. Odkar te poznam, te z vsakim dnem bolj obožujem; in to dokazuje, kako zmotna je maksima La Bruyéreja, da ljubezen pride vsa naenkrat. Vsaka stvar v naravi obstaja in se razvija po svoje. Rotim te, pokaži mi kakšno pomanjkljivost: bodi manj lepa, manj graciozna, manj prijazna, manj dobra …«

Čeprav se je Napoleon kasneje ločil od Joséphine, ker mu ni mogla roditi potomca, in se poročil z drugo, je svojo prvo ženo ljubil in ji pisal do konca svojih dni. Ko je hudo zbolela in je do njene smrtne postelje prispel prepozno, mu je to strlo srce. 

Kako goreča je bila ljubezen med Napoleonom in Joséphine, je prikazal tudi nedavni film Ridleyja Scotta Napoleon (2023). Foto: Profimedia

Ludwig van Beethoven

Tudi eden najbolj slavnih skladateljev vseh časov nemški pianist Ludwig van Beethoven ni bil imun na Amorjeve puščice. Zgodovinarji predvidevajo, da se je v svojem življenju zaljubil v veliko žensk in jim napisal ogromno pisem, čeprav se ni nikoli poročil. Kar nekaj njegovih ljubezenskih pisem je za strokovnjake še vedno uganka, saj v njih izbrank ni poimenoval z imenom, ampak zgolj z vzdevki, kot denimo »Moja nesmrtna ljubljena«.

»Moji nesmrtni ljubljeni« je Bewthoven med drugim posvetil tudi pismo, ki so ga pred nekaj leti uporabili v filmu Seks v mestu, in se v skrajšani različici glasi takole:

»Še ko v postelji ležim, moje misli hitijo k tebi, moja nesmrtna ljubljena. Tu in tam so radostne, včasih žalostne, čakajo usodo, da usliši najine molitve. Le s teboj lahko živim, brez tebe ne. /…/ Ljubi me še naprej in ne podvomi v moje zvesto srce. Vedno tvoj, vedno moja, za vedno najina.«

Nekateri zgodovinarji predvidevajo, da je bilo to pismo namenjeno grofici Josephine Brunsvik, ki se je leta 1810 poročila z drugim in skladatelju strla srce. Ker je devet mesecev po njunem dopisovanju povila otroka, hčerko Minono, katere ime je anagram besede anonim, so se pojavila ugibanja, da naj bi bila to edina Beethovnova potomka, vendar zaradi pomanjkanja DNK zgodovinarji tega niso mogli dokazati.

Oscar Wilde

Irskega pesnika in dramatika Oscarja Wilda je prepovedana ljubezen stala celo svobode. Njegova afera z mladim aristokratom Lordom Alfredom Douglasom ga je konec 19. stoletja, ko je bila istospolna ljubezen preganjana, privedla na sodišče, kjer so ga obsodili na dve leti zaporne kazni.

V zaporu je Wilde svojemu ljubimcu napisal številna pisma, v katerih je med drugim opeval njegove ustnice, rdeče kot vrtnica, ustvarjene za neskončne poljube in ga primerjal z grškim mitom Hijacinta, v katerega se je noro zaljubil bog Apolon.

A morda so bile najbolj ganljive besede, ki jih je zapisal po tem, ko so ga izpustili iz zapora in sta se z Lordom Douglasom ponovno srečala v Franciji, te:

»Vsi so besni name, ker sem se vrnil k tebi, a naju ne razumejo. Čutim, da lahko le s teboj obstajam. Preuredi mi moje uničeno življenje, da bosta najina prijateljstvo in ljubezen imela drugačen pomen v tem svetu.«  

PREBERITE ŠE -> Zakaj bi morali tudi v 21. stoletju pisati ljubezenska pisma

Ženska ljubezenska pisma

Dokaz, da so tudi ženske mojstrice v pisanju ljubezenskih pisem, so med drugimi tudi angleške pisateljice in pesnice Jane Austen, Virginia Woolf in Vita Sackville-West. Woolfova in Sackwille-Westvova sta bili v 20. letih prejšnjega stoletja ljubimki in sta si napisali veliko gorečih pisem, najbolj očitno pa o njuni aferi govori to, pod katerega se je podpisala Vita, in gre takole:

»Samo pogrešam te, na povsem preprost, obupan človeški način. Ti, z vsemi svojimi neneumnimi pismi, nikoli ne bi napisala tako osnovnih besed, kot so te, morda jih niti začutila ne bi. In vendar verjamem, da jih boš razumela. Pogrešam te celo bolj, kot sem si mislila, da je mogoče; in verjemi, da sem te bila pripravljena pogrešati zelo. To pismo je v resnici le krik bolečine. Neverjetno je, kako nujna si postala mi. Verjetno si vajena, da ti ljudje govorijo takšne stvari. Prekleto, razvajeno bitje; če se tako razdajam, me ne boš ljubila nič bolj. Ampak moja draga, ne morem pametovati in se sprenevedati pred teboj: Preveč te ljubim, da bi lahko. Zares preveč. Še sanja se ti ne, kako brezbrižna sem lahko do ljudi, za katere mi ni mar. To sem izpilila v pravo umetnost. A ti si porušila vse moje obrambe. In tega ti sploh ne zamerim.«

Romantično ljubezen je na lastni koži izkusila tudi Austenova, čeprav se ni nikoli poročila. Pri 20. letih je njeno srce osvojil mladi Irec Thomas Lefroy, a je bila pisateljica njegovo snubitev prisiljena zavrniti zaradi praktičnih razlogov - nobeden od njiju namreč ni imel dovolj denarja, da bi lahko skupaj živela drugače kot v revščini.

Je bil pa Lefroy gotovo navdih za številne moške junake v njenih romanih, so prepričani literarni zgodovinarji, medtem ko se njuna neuslišana ljubezen boleče zrcali v njenem slavnem romanu Prepričevanje. A za razliko od Jane in Thomasa glavna junaka te zgodbe čaka srečni konec, saj je njuna ljubezen tako močna, da kljub nasprotovanju okolice in ločitvi ljubimcev naposled zmaga.

Ko se glavna junaka Anne Elliot in pomorski kapitan Frederick Wentworth po dolgih letih spet srečata, med njima sprva vlada nelagodje in mnogo neizrečenih vprašanj, vendar si naposled v nepričakovanem preobratu le izpovesta ljubezen, ko Wentworth Anne zaupa:

»Ne morem več vztrajati v tišini. Z vami moram govoriti, kakor je v moji moči. Vi, ki prebadate mojo dušo, da je pol mene v agoniji in polovica v upanju. Ne recite mi, da sem prepozen, da so tako dragoceni občutki za vedno izginili. Znova vam ponujam svoje srce, ki je še bolj vaše, kot ko ste mi ga skoraj zlomili pred osmimi leti in pol. Ne drznite si reči, da moški pozabi prej kot ženska, da njegova ljubezen prej umre. Nikogar nisem ljubil razen vas. Morda sem bil nepravičen, šibek in zamerljiv, a nikoli nestanoviten.

Kaj pa je o ljubezni dejal Shakespeare?

Če vas katera od teh izpovedi ni navdihnila, vam za konec na srce polagamo še ljubezensko poezijo, ki uspešno kljubuje zobu časa že več kot 400 let. Gre za sonet številka 116, ki ga je zapisal angleški dramatik in pesnik William Shakespeare in so si ga izpovedale že generacije in generacije zaljubljencev. V slovenskem prevodu Janeza Menarta pa se sliši takole:

Poroka zvestih duš, glej, ne pozna

zadržkov! Ne, ljubezen ni ljubezen,

če varanje jo v varanje peha

in izogibanje v umik oprezen!

O, ne, ljubezen je svetilnik žarki,

ki neomajno na viharje zre,

ki zvezda je v temi tavajoči barki,

ki kaže smer, čeprav globine ne.

Ljubezen Času je pavliha bedni,

čeprav ji srp cvet ust in lic dohaja;

o, ne spreminja z dnevi se in tedni,

temveč do konca dni, do groba traja.

Če to ni res, če bom jo kdaj pogúbil,

jaz nisem pesnil in nihče ni ljubil!