Klemen Slakonja: Ko so mi povedali, da to ni to, je bilo kar hudo

Ljubitelji Evrovizije že odštevajo ure do prvega evrovizijskega večera, ki bo nocoj postregel s prvim predizborom, na katerem bo nastopil tudi naš predstavnik Klemen Slakonja.

Vsestranski ustvarjalec, ki je dolga leta navduševal predvsem z glasbenimi imitacijami znanih oseb, je bil za 69. Tekmovanje za pesem Evrovizije izbran z nepričakovano balado How Much Time Do We Have Left, ki je nemudoma osvojila srca domačih in tujih poslušalcev. Ganljivo namreč govori o bitki s hudo boleznijo, ki jo je prestala njegova žena Mojca Fatur. 

Klemen, ki bo 3. junija izdal tudi svoj prvi album z naslovom Golden Hour (kar v angleščini pomenljivo označuje »zlato uro« dneva), je na svojih družbenih omrežjih razkril, da je bila prav Mojca tista, ki ga je spodbudila, da balado, zdaj znano tudi pod kraticami HMTDWHL, prijavi na Evrovizijo. Po tem, ko ji je skladbo pred skoraj letom dni predvajal prvič, mu je dejala: »Klemen, s to skladbo moraš definitivno na Evrovizijo.« To je bilo pred skoraj letom dni, pravzaprav se bo obletnica tega trenutka zgodila prav na dan izida njegovega albuma. 

A to še ni vse, brez Mojčine podpore, Klemen priznava, najverjetneje ne bi bilo niti albuma niti pesmi, ki mu je življenje v zadnjih mesecih tako obrnila na glavo. V intervjuju nam je zaupal, da je bila prav ona tista, ki mu je postavila pomembna vprašanja in ga usmerila v drugačen ustvarjalni proces, ki je v njem zanetil ogenj. 

»Mojca je bila tista, ki je našla šolo zame, saj je na svojem telefonu našla oglas za Songwriting Academy ter mi ga pomolila pod nos. Že pred tem mi je leta govorila, da se mi bo odprlo, ko bom začel delati z drugimi ljudmi, ne pa samo ždel sam v tej moji čumnati, kot rada reče najmanjši sobi v stanovanju, sobi, v kateri delam. In res me je ta akademija naučila, da sem se odprl za sodelovanje z drugimi ljudmi. Če se ne bi, ta moj album še 20 let ne bi bil pripravljen,« nam je povedal Slakonja in razkril, da je bil v tem procesu zanj najbolj usoden kreativni teden v Malagi. 

»Tam smo morali vsak dan do konca dneva napisati pesem, zvečer pa jo prikazati na nastopu pred mentorji in drugimi udeleženci. Spoznal sem, da se lahko, če sem z nekom v isti sobi z namenom, da nekaj ustvariva, v nekaj urah zgodijo čudeži. Če bi se še vedno trdno oklepal tega, da moram čisto vse sam, bi bila pot do tega albuma nepredstavljivo daljša.« 

PREBERITE ŠE -> KVIZ: Kako dobro poznate slovenski izbor za pesem Evrovizije?

Mojca, ki globoko verjame v svojega življenjskega sopotnika, nam je v tem istem intervjuju zaupala, kako je Klemna motivirala:

»Vseskozi sem mu govorila, naj se opazuje, od kod ima potrebo, da vse naredi sam. Je to ego, je to potreba, da se dokažeš, da si najboljši, da zmoreš vse? Razišči. Hočeš vse sam, da pokažeš, kakšen car si? A kar je zanimivo in je nekaj, kar pri njem zelo cenim, je to, da sliši. Jaz sem v tem veliko slabša. Ko mi kdo hoče kaj povedati, hitro postanem nejevoljna in udarim nazaj. A Klemen sliši, nato premleva, in če ima drugi prav, mu to prizna. Tudi o tem je čez nekaj mesecev rekel, da imam prav in da mu res ni treba prav vsega narediti samemu.« 

V intervjuju, ki ga lahko preberete TUKAJ, sta nam zakonca, ki bosta nocoj na Evrovizijskem odru nastopila skupaj (to je bilo v načrtu sicer že za Emo, a je imela Mojca takrat gledališke obveznosti), še razkrila, kako je ta glasbeni izbor usodno zaznamoval njuni življenji že v otroštvu. 

»Bilo je leto 1992, spomnim se, kot bi bilo včeraj, in na Evroviziji je z Insieme zmagal Toto Cutugno. Evrovizijo smo posneli na videorekorder in nato sva jo s sestro nenehno vrtela in v polomljeni italijanščini vpila: Insieme, unite, unite, Europe. Naslednje leto (leta 1993) je Slovenija prvič nastopala kot samostojna država s skladbo Tih deževen dan v izvedbi Coleta Morettija. Mislil sem, da je zmaga na Emi tudi zmaga na Evroviziji. "Bravo, Slovenija!" se me je slišalo po vsej hiši. Pa so mi nato povedali, da to ni to, in mi je bilo kar hudo,« nam je v smehu razložil Klemen. 

Priznal je, da je Evrovizija nato postala vsakoletni družinski ritual, ki ji je sam ostal zvest tudi, ko so vsi drugi skozi leta izgubili zanimanje. »Z vodenjem Eme se je moja ljubezen do Evrovizije samo še poglobila, dokler se ni v meni letos dokončno – zabetonirala,« pravi. 

Mojčin pristop je bil že v otroštvu nekoliko drugačen. »Evrovizijo sem včasih gledala z mamo in celo imela blokec, v katerega sem vpisovala svoje ocene,« nam je zaupala (nam se zdi to odličen namig, da ji prihodnje leto zaupajo vlogo osebe, ki v eter sporoči točke glasovanja slovenske žirije). »Predvsem pa imam v spominu, da je neko leto francoska predstavnica nastopala bosa. Majhna sem še bila in bila sem neizmerno očarana nad tem. Evrovizijo sem čutila kot pregled različnih kultur,« se spominja Faturova.  

Največje glasbeno tekmovanje na svetu zakonca sedaj spremljata s svojimi otroki, predvsem strastno jo gledajo Klemen in njuna dva sinova, medtem ko Mojca le tu in tam pokuka na ekran, medtem ko hodi po stanovanju. A evrovizijski duh nedvomno odmeva v njihovem domu, saj skupaj pojejo pesmi, najmlajši sin Lev pa se rad tudi maskira in nastopa za družino: »Lev ima zalogo lasulj, brkov. Dela plakate za glasbene uprizoritve in seveda pobira vstopnino,« nam je razkrila Mojca. 

Preberite, kaj družino navdušuje, ko se poslovijo od Evrovizije, in kaj je bil na začetku Klemnove in Mojčine zveze največji kamen spotike. Klemen nam je med drugim zaupal, da je takrat imel občutek, da se želi Mojca prepirati. Dvojni intervju najdete tukaj.