Neža Maurer: za eno njenih pesmi se skriva boleča izguba

Njena poezija in proza sta se dotaknili mladih in starih, saj je pisala tako za otroke in mladino kot za odrasle. Za sabo je pustila izjemen ustvarjalni opus, katerega krona je leta 2019 izdana velika pesniška kolekcija Nekaj zelo zelo lepega, ki obsega več kot 20 pesniških zbirk za odrasle in otroke, številne njene pesmi pa so bile uglasbene in prevedene v mnoge tuje jezike. 

Neži Maurer pri literarnem ustvarjanju nobena tema ni bila tuja. Najraje je sicer pisala o ljubezni, za katero je dejala, da je smisel življenja in da je brez nje težko živeti. Pred leti nam je v intervjuju za prilogo Ona zaupala: »Človeška duša je lahko popolnoma mrtva. Podobno kot posekano deblo. Sploh če otroka, odraslega ali starca nima nihče rad. Iz pomanjkanja ljubezni pa se rojeva zloba.« 

A tudi težke preizkušnje je literarna velikanka, ki se je rodila 22. decembra 1930 v vasi Podvin pri Polzeli in na začetku kariere delovala kot učiteljica, znala ubesediti na tankočuten način, ki se je dotaknil in navdihnil bralca, gotovo tudi zato, ker je Maurerjeva sama v življenju izkusila kar nekaj bridkosti. 

Med drugim je dve leti po rojstvu hčerke Eve Škofič Maurer (danes priznane klovnese in tudi pisateljice) izgubila moža Hermana Škofiča in ostala sama z dvema otrokoma (hčerko Evo in sinom Miklavžem Škofičem Maurerjem, ki je bil pilot in je leta 2015 umrl v nesreči v Sierri Leone). Poleg otrok je skrbela tudi za ostarelo mamo, ki je bila brez prihodkov, saj ni imela pokojnine. Neža je bila tako edina, ki je po moževi smrti preživljala štiričlansko družino. 

Ena od pesmi, ki jo je takrat napisala in izpoveduje bolečino izgube, se glasi: 

Ne ve, da me gleda s tvojimi očmi 

Danes je eden od dni.

Šipek rožnato cveti.

Najina deklica se smeje.

Tebe pa ni.

Umrl si.

Deklica je ostala.

Ne šteje dni.

Svoje življenje živi.

Ne ve, da me gleda s tvojimi očmi.

Ne ve, da me boža s tvojimi dlanmi.

S tvojimi usti mi govori.

 

Danes je eden od dni.

Šipek rožnato cveti.

Najina deklica se smeje.

Srce me boli.

Rada bi bila mrtva kot ti. 

(Neža Maurer, Ogenj do zadnjega diha, Založba Obzorja, 1973)

 

K sreči se je Maurerjeva že pred moževo smrtjo začela uveljavljati tudi kot publicistka, novinarka in urednica. Ko je bil Herman še živ, sta skupaj pisala otroške radijske igre in veljala za enega prvih televizijskih parov RTV Slovenije, saj sta bila urednika različnih oddaj. Pravzaprav je bila Neža prva urednica šolskih oddaj na takratni Televiziji Ljubljana. 

Poleg tega je delovala tudi kot tehnična in kulturna urednica pri revijah Kmečki glas, Otrok in družina ter Rodna gruda. Bila je reporterka in odgovorna urednica in direktorica Prosvetnega lista, pred upokojitvijo pa je službovala kot samostojna svetovalka za kulturo pri Komiteju za informiranje SR Slovenije. 

Vso svojo kariero in tudi po upokojitvi, pa je našla čas za literarno ustvarjanje. V enem izmed televizijskih intervjujev je dejala, da je pisala vedno, ko so jo prežemala močna čustva. Ne nujno samo žalost, tudi sreča, če jo je občutila silovito, jo je gnala k temu, da ubesedi vihar, ki se je vrtinčil v njej. In potem, ko je pesem odložila na papir, ji je bilo lažje, je povedala. 

Pesmi je začela pisati že pri 14. letih, a so bile prve objavljene šele po njenem 30. letu. S prevezo za oči se je naučila pisati v temi, saj je pogosto najboljše prebliske dobivala med spanjem. Zato je ob postelji vedno hranila papir in pisalo, da si je verze zapisala sredi noči. 

A to ni bilo edino mesto, kjer je naša večkrat nagrajena pesnica na papir prelivala poezijo. Včasih je šla pisat tudi v gozd s pisalnim strojem pod roko, je razkrila predlani v intervjuju za Nedelo v družbi svoje hčerke Eve. Takrat je povedala, da je pripomočke za beleženje skrivala celo v podvezici pasu za nogavice. 

Neža Maurer je tudi v visoki starosti ohranjala hudomušnost in otroško navihanost, ki se tako ganljivo zrcali v delih, ki jih je ustvarila za otroke in mladino. Obenem pa je znala s samo nekaj izbranimi besedami zarezati v globino človeške duše. 

Zahvala gre njenemu neustavljivemu duhu, da je še do zadnjega, umrla je v častitljivem 95. letu starosti, ustvarjala poezijo. Zapustila nam je zakladnico, ki nam je in zagotovo še bo mnogim rodovom pomagala osmišljati ta čudoviti dar, ki je življenje. 

 

Potovanje k tebi

K tebi potujem

vse svoje življenje.

In ko bo življenja konec,

kako bom potovala? 

 

Pridi mi naproti!

 

Hodim zelo počasi,

a se nikoli ne utrudim.

Moje življenje

je potovanje k tebi. 

 

Svetloba konca

Mila je, modrikasta.

Ne oblak ne veja je ne zastirata.

Pred koncem je človek sam.

Nikjer nikogar in ničesar.

Niti sapica niti tuja misel

ne sežeta v zadnjo svetlobo.

Čista, samo tvoja te čaka.

 

Kadar ljubimo

Sama sva na svetu –

ti in jaz.

To je vedno tako, kadar ljubimo.

 

Povej mi dosti lepih besed,

nabrati jih morava za vse življenje:

najina ljubezen je večna.

To je vedno tako, kadar ljubimo.

 

Ne misli na smrt!

Poslušaj: Vrtnica se je razcvetela,

sonce je vzšlo žareče.

Nikogar ni razen tebe,

da bi mu to povedala –

in vsak dan je bolj res.

Vedno je tako, kadar ljubimo.

 

V posteljo najinih dlani

položiva svet, da se spočije,

da se ogreje od najinega diha.

Ves svet je v najinih rokah,

v najinih prepletenih prstih –

vedno je tako, kadar ljubimo.

 

On je bil veter

On je bil veter –

gorje, če sem se naslonila nanj:

padla sem, si potolkla roke in obraz.

On je bil veter:

rad mi je kuštral lase,

mi odpenjal obleko,

žvenketal z odpadlimi listi

kakor s cekini,

mršil je trate, gore in oblake

in pletel gladino vode v bele čipke,

da me ni plašilo, kar je v globini.

To je bil veter:

drevje je pelo,

trava je božala moje noge,

cvetlice so se klanjale,

kadar je hodil z menoj,

oblaki so se razgrinjali,

če sem želela, da sije sonce,

visoka rž je drhtela kot dlaka psa,

ki se dobrika gospodarici.

Od vsepovsod so se oglašali

ptičji napevi in klici.

To je bil veter.

Kadar je hodil z menoj,

je še prah na cestah oživel

in zrak je zacvetel.

On je bil veter.

Kolikokrat sem si potolkla roke in obraz,

ko sem se naslonila nanj.

Vse se je zacelilo.

Svet je bil poln šepetov,

žarečih oblakov in sanj,

drhtel je kakor srce na pomlad.

Človek je bil mlad ob tem vetru.

 

Ptica 

Dolgo je človek – drevo,

vezano na svoje korenine.

Strah ga straši, da se tal drži.

Potem je vezano na svoje cvetove,

sadove –

komaj še ohranja srž zase. 

Dokler neko jutro – če je sreča,

če so vsi planeti poravnani,

vsi glasovi ubrani,

vsi vetrovi zbrani –

ne zamahne z vejami, se otrese odvečnega –

in poleti! 

 

Dan

Pride prelep dan,

se mi prikloni in reče:

“Tvoj sem.”

Zardim. Zadrhtim.

Jecljam: “Ah, ne.

To ni mogoče. Pomota …

Nisem vajena … ”

Dan se sladko nasmehne:

“Življenje je prekratko,

da bi se česa navadili.”