Zvezdana Mlakar: Ne, za to države ne potrebujem

Igralka Zvezdana Mlakar te dni kljub karanteni ne počiva, ampak vidi ta čas kot priložnost za vpogled v to, kdo smo bili, kdo smo in v kakšen svet se želimo vrniti.

Močno jo je oblikovala predstava 2020, v kateri igra. Če bo vse po sreči, bo septembra gostovala na mednarodnem gledališkem festivalu Bitef v Beogradu. Morda bo takrat svet že bolj odprt. Če gre verjeti Zvezdani Mlakar, osebi, ki zase pravi, da so njeni kozarci vedno napol polni, smo korak bližje krasnemu novemu svetu. Morda, kdo ve, morda pa ima celo prav. 

Živim samo po enem pravilu, in sicer da ne delam drugemu tega, česar ne želim, da bi drugi delal meni. Prepričana sem, da tako živi večina Slovencev. Država mi za to, da mi nenehno govori, kako moram živeti, in to seveda po njenih pravilih, ne koristi čisto nič. 

Ena zadnjih predstav, v kateri ste sodelovali, preden se nam je vsakdan obrnil na glavo, je bila 2020 v režiji Ivice Buljana. Nastala je po motivih knjig izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija. V njej ste s kolegi igralci v dialogih, monologih, plesno-glasbenih prizorih, nekakšnem znanstvenem kabaretu, prerešetali izzive skorajšnje prihodnosti in se med drugim obregnili ob surovost, ki je tudi del človeške zgodovine, in visoko ceno kapitalizma. Mineva že več kot mesec, odkar ne stojite na gledaliških deskah, a imam občutek, da Hararijeva sporočila še vedno odzvanjajo. 

Dovolj dolgo sem že na svetu, da sem se naučila sprejemati resničnost, kakršna je. Takšna sem; ne mučim se s premišljevanjem, kaj bi bilo, če bi bilo, kaj bo, če bo, takšnimi rečmi. Verjetno sem bila ob začetku zaostrovanja ukrepov za zajezitev širjenja koronavirusa kot vsi drugi negotova, kot da nisem mogla dojeti, kaj se nam dogaja. A potem sem se spomnila na Hararija, na njegove knjige, ki smo jih prebrali vsi, ki smo v predstavi sodelovali. Spomnila sem se na njegovo Homo deus, v kateri zelo jasno zapiše, kako grozljive posledice so nekdaj, ko si ljudje še niso znali pomagati tako, kot si znamo danes, imele pandemije. V 16. stoletju so denimo črne koze pobile osem milijonov prebivalcev Mehike, nato pa so gripa, ošpice in druge nalezljive bolezni do konca stoletja zdesetkale še tamkajšnje avtohtone prebivalce. Epidemije so na desetine milijonov ljudi pobile tudi v 20. stoletju. V manj kot enem letu je po svetu zaradi španske gripe umrlo od 50 do sto milijonov ljudi! 



Vsakih nekaj let nas prestraši izbruh morebitne nove smrtonosne bolezni – sars, ptičja, svinjska gripa, ebola –, vendar uspe človeštvu vsakič znova z učinkovitimi protiukrepi sodobne znanosti preprečiti najhujše. Začetno negotovost je zato hitra zamenjala hvaležnost. Hvaležnost, ker živim tukaj in zdaj. Ni se nam treba bati, da bo zaradi covida-19 po svetu umrlo na milijone ljudi. Zakaj? Ker danes več vemo, več znamo. Zato mi je tako strašno všeč, ko vidim ljudi, ki dvomijo, nenehno sprašujejo, hočejo vedeti. To pomeni, da smo aktivni in radovedni državljani. 

Ne bom rekla, da sem virusu hvaležna za spoznanja, ki se mi utrinjajo v karanteni, nikakor, sem pa hvaležna za čas, ki nam ga je dal, hvaležna, ker smo se končno ustavili. Že mesec dni skorajda nisem zapustila svoje »kmetije«. Končno imam čas za stvari, ki sem jih poprej odlagala leta. Na vrtu in z živalmi je vedno dovolj dela. Obenem pa je ta čas takrat, ko delam z rokami, tudi v mojih mislih izjemno ustvarjalen. Opažam, da je biti igralec ne samo poklic, temveč poslanstvo. Kot da je vse skupaj študij za naslednjo predstavo. Kakršna koli že ta bo. Nenehno sem tudi v vlogi voditeljice televizijske oddaje. Berem, raziskujem, »oprezam« za zanimivimi ljudmi in temami. Ne buljim v zrak kar tja v en dan. No, pa saj tega ne počnem niti med počitnicami. 

Pravite, da imate zdaj čas za reči, ki ste jih prej odlagali. Mar to pomeni tudi, da vas je morda spreletelo spoznanje, da ste, preden je nuja po upočasnitvi prišla od zunaj, živeli preveč divje, brez premora, vedno na poti od ene obveznosti k drugi?

Niti ne. Morda se nisem najbolje izrazila. Tisto, kar je bilo zares treba narediti, sem naredila tudi prej. Le to je drugače, da zdaj, kar moram, delam počasneje, bolj organizirano. Ne prej ne zdaj nisem trpela. Prepričana sem celo, da to niti ni najpomembnejše spoznanje, ki ga lahko povlečemo iz te izkušnje, to namreč, da se moramo upočasniti. V zadnjem mesecu sem šla enkrat v trgovino in avtomobil peljala na tehnični pregled. Tam mi je marsikdo rekel, kako silno se veseli dneva, ko se bo lahko vrnil na delo. Bistveno spoznanje te izkušnje je potemtakem to, kako dragoceno je, da službe imamo. Prej sem od ljudi slišala bolj ali manj pritoževanje, nerganje, ker morajo delati. Zdaj ugotavljamo, da je delo dobro, da je dragoceno, da so tako škarje kot platno vendarle tudi v naših rokah. 

Tudi Harari opozarja, da se bodo kmalu še bolj očitno začele kazati posledice tehnološkega napredka. Vse več ljudi bo ostalo na cesti, ker bo videti, kot da je človeka moč zlahka nadomestiti s strojem, umetno inteligenco. Začeli se bomo počutiti vse bolj odvečne. Ne, tega si ne želim, to bi bilo za človeka silno škodljivo. Kajti delo je zdravilno! Kolikokrat se znajdemo v pasti premlevanja problemov, se vrtimo okoli svoje lastne osi. Takrat je prav delo tisto, ki nam omogoči, da na svet pogledamo z drugega zornega kota. 

Čas koronavirusa je po mojem mnenju tudi čas, ko se bomo morali naučiti, če se že nismo, da potrebuje naše življenje enakovredno sobivanje dela, izobraževanja in zabave. Zdi se mi, da smo se že naučili, da ni nobene potrebe po tem, da gremo vsak dan v trgovino, da ni nobene potrebe po tem, da smo obkroženi z materialno navlako, obremenjevanjem z nesmiselnimi problemi. Ni nobene potrebe po tem, da so vse trgovine odprte sedem dni na teden, ni nobene potrebe po tem, da smo nenehno na razpolago. Saj pravim, en mesec že mineva, odkar sem na tem svojem hribu, in priznati vam moram, da mi čisto nič ne manjka.

Veste, kaj pogrešam? Pogrešam besede slovenskih intelektualcev. Zakaj so tiho? In zakaj so njihove misli, če se že oglasijo, zgolj in samo črne? 

Kdor koli vas obišče na vaši kmetiji, kateri koli fotograf že pri vas doma naredi vaš portret, so le redke fotografije, na kateri ni vsaj ene vaše živali. Več kot očitno je, da ste z naravo silno povezani. Morda zdaj, ko ste več doma, še bolj?

Živali so zdravilo. Še več, živali so najboljši penicilin. Pa ne samo živali, rastline tudi. Oboji so zdravilo srca. Z njimi je komunikacija neposredna. Z živalmi sobivam v harmoniji. Že samo to, da govorim o njih, v meni povzroči, kako naj to razložim, tako srečno migotanje. Psi so mi, ko delam na vrtu, nenehno za petami. Kamor koli grem, takoj je za mano četica. Ne samo psov, mačk tudi. Ne more mi biti dolgčas.



Seveda v teh časih ne gre dobro vsem. Očiten je tudi izrazito mačehovski odnos do umetnosti, kot da ta ni vredna enakovrednega in pravičnega obstoja, če ne ustvarja neposrednega dobička. Kako se počutite ob tem?

Opažam premike. Hja, saj vem, da sem človek, ki kozarec vedno vidi napol poln, a vseeno. Nedavno smo igralci različnih gledališč za zdravstveno osebje posneli video zahval. Njihov odziv mi je dal vedeti, da jih je naše sporočilo ne samo ganilo, temveč da smo končno videli drug drugega. Ko so nam zaupali, da bodo tudi sami dali dobro besedo za vse, predvsem samozaposlene, umetnike, so me, to moram priznati, spreleteli mravljinci. Končno se slišimo! Človek, ki posluša samo eno resničnost, samo gole podatke, tak človek je siromašen. Ne le siromašen, postane slep in lahko vodljiv. Takemu človeku z lahkoto prodaš, kaj pomeni biti srečen in kaj nesrečen.  

Pravijo, da je Slovenija majhna. Jaz je nikoli nisem doživljala kot tako. Občutek imam namreč, da se vse bolj odpiramo, vse več premišljujemo. Brez umetnosti, ustvarjalnosti je prav vse brez smisla. Kaj ti bo denar, kaj ti bo nafta, če si v sebi prazen! Če smo odprti, če so naše misli razprte v vse strani neba, če skušamo razumeti in znati, imamo odprta ušesa, oči in srce, to je tisto, kar zares šteje. Vsaka dobra beseda, ki pride do nas, nas osvobaja. A ji ne rečemo kultura, ne rečemo ji umetnost, razumemo jo kot samoumevno. Morda zato, ker je bilo polje umetnosti predolgo zaprto v idejo, da je to nekaj, kar k navadnemu človeku ne sodi. 

Velikokrat koga povabim na katero od predstav v Drami in nemalokrat slišim, da tjakaj pa že ne morejo iti, saj ne bodo ničesar razumeli. Kako ne boste?! Ali ne veste, da je vse, kar počnemo na odru, samo zaradi vas? Ni pomembno, kdo sedi v prvi vrsti, ni pomembno, kdo doma recitira Visoko pesem, bistveno je le, ali ti gre vse to v srce. Znebiti se moramo predsodka do tako imenovane visoke umetnosti. Ta ne obstaja. Vse, kar moramo vedeti, je, da človek ni in ne sme biti samo materialno bitje. Tako kot kruh in vodo potrebujemo pravljice, mistiko, duhovno hrano, tako smo narejeni. Ves čas skušam razblinjati mit umetnosti kot neke ekskluzivne sfere. Veste, kaj pogrešam? Pogrešam besede slovenskih intelektualcev. Zakaj so tiho? In zakaj so njihove misli, če se že oglasijo, zgolj in samo črne?

Koga konkretno imate v mislih?

Ljudi, ki so prebrali mnogo več od mene. Želela bi si, da se oglasijo, da povedo, kaj jim roji po glavi. Vse preveč je na tem svetu ljudi, ki so tiho samo zato, ker se bojijo, da bodo rekli kaj narobe in bodo potem zanje verjeli, da niso dovolj pametni. Tudi sama sem se vse predolgo ukvarjala s tem, ali naj kaj rečem ali ne, da se le ne bi nato kdo oglasil in mi rekel, da sem trapasta. (Pove karikirano s tresočim se in prestrašenim glasom.) 

Jaz sem človek, ki si želi komunicirati z drugimi. Ne glede na to, kaj delam, kako se izražam, vedno imam pred očmi karseda najbolj zahtevno občinstvo. Ne glede na to, ali svoje misli objavim na facebooku, igram v predstavi, vodim oddajo – zavedam se, da so na drugi strani ljudje, ki jih spoštujem, in želim si, da to čutijo. Prav zato morda ustvarjam vtis, da se lahko ob meni počutijo varno, in ne ogroženo, saj je komunikacija med mano in njimi vedno dvosmerna. Prav zato se v svojih javnih pojavljanjih ne želim ukvarjati s politiko in zapletati v nesmiselne debate. Kdor prebira moja sporočila natančno, zelo dobro ve, kaj si mislim, tudi o vladi. A konkretno ne želim nagovarjati nikogar od odločajočih, saj jim nočem dajati svoje pozornosti. Ta je pri tistih, ki me spremljajo.

Boli me, ko slišim, da je treba našo državo obraniti pred begunci, neznanci. Veste, kakšni so ljudje, ki vprašanje migrantov razumejo tako? Nesamozavestni. Ljudje, ki v resnici ne vedo, za kaj gre. Jaz pa si želim prav to, da bi bili samozavestni, da se nam ne bi bilo treba ničesar bati, ne tujcev ne virusov. 



Vem, da ste rekli, da je vaš kozarec vedno napol poln. Pa vendar. Gotovo obstaja kaj, kar vas je med vladnimi ukrepi zbodlo v oči.

Priznam, da sem bila precej presenečena nad tako mlačnim odzivom ljudi, ko so na tiskovnih konferencah vlade začeli govoriti o tem, da smo v vojni. Virus ni vojna! Kakor hitro se začnejo v besednjaku uporabljati besedne zveze kot na primer vojno stanje, izredne razmere, je namen samo eden – med ljudi razširiti strah in občutek, da nanje preži velika nevarnost. Presenetilo me je tudi, kako mlačen je bil odziv na morebitno postavitev vojske na meje. Boli me, ko slišim, da je treba našo državo obraniti pred begunci, neznanci. Veste, kakšni so ljudje, ki vprašanje migrantov razumejo tako? Nesamozavestni. Ljudje, ki v resnici ne vedo, za kaj gre. Jaz pa si želim prav to, da bi bili samozavestni, da se nam ne bi bilo treba ničesar bati, ne tujcev ne virusov. 

Vsi problemi, v katerih se znajdemo, so rešljivi s pozitivno in zrelo naravnanostjo. Kadar koli sem slišala govorance, da smo v bitki, sem kar izklopila televizijski sprejemnik. Kakšna norost! Saj je prav vsak dobro razumel, zakaj je v tem obdobju pametno, da smo doma. A da se človek ne sme v drugo občino odpeljati, da bi se sprehodil po gozdu, no, to mi je nedoumljivo. S prebiranjem Hararija sem spoznala tudi, kaj pomeni moč države v resnici. Končno se je znašla v okoliščinah, ko lahko svojim državljanom zares pomaga. Končno opravlja svojo funkcijo, in sicer da skrbi zanje. Ampak! Ko je ta državna naloga pomagati ljudem pospremljena s pohlepom po vedno večji moči in nadzoru, potrebi, da bi premike svojih državljanov nadzorovali po njihovih telefonih, no, to je nesprejemljivo. Državo potrebujemo zato, da nam pomaga, preprečuje katastrofe, a obenem ne sme niti za trenutek pozabiti, da so vladajoči na svojih položajih samo zaradi nas. Ne zato, ker so v primerjavi z nami intelektualno superiorni, boljši ljudje celo. 

Ja ja, saj je čudovito, da smo hvaležni za vso pomoč, ki nam jo nudi. Ja, lahko bi bilo še huje. Tako kot v ZDA na primer, ki jim šele zdaj postaja jasno, kako neprecenljivo je javno zdravstvo. A da imamo državo za to, da bdi nad nami na vsakem koraku, pobira davke, potem pa še, ko nam da denar, ki je tako in tako naš – torej nam ga v resnici vrača –, žuga s prstom? Ne ne, za to države ne potrebujem. Potrebujemo jo zato, da šolstvo, zdravstvo, sodstvo nemoteno tečejo, da skrbi za starejše, šibkejše in ranljive. Da se zaveda kulture kot svoje osebne izkaznice. Živim samo po enem pravilu, in sicer da ne delam drugemu tega, česar ne želim, da bi drugi delal meni. Prepričana sem, da tako živi večina Slovencev. Država mi za to, da mi nenehno govori, kako moram živeti, in to seveda po njenih pravilih, ne koristi čisto nič.

Česa si želite v bližnji prihodnosti, kar vam morda v tem hipu ne manjka usodno, a bo fino, ko bo drugače?

Veselim se druženja, tega, da bom šla med ljudi, želim si igrati predstave, voditi dogodke, oddaje. Lačni smo bližine, vsi mi. Morda bomo drug za drugega še kakšnih 14 dni po karanteni, če se malo cinično pošalim, še bolj hvaležni in bo stisk rok še bolj pristen. Všeč mi je, ko nas je več na kupu, ko se imamo radi, ko se zavedamo, kako lepo je v resnici, če imamo drug drugega. 

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE