Tinkara Fortuna, pevka in podjetnica 

Tinkara Fortuna s hčerkami Tajo, Vito in Floro. Foto: Aleš Bravničar/Mladinska knjiga

»Predvsem me zelo veseli, da vse tri hčerke, Taja, Vita in Flora, rade hodijo v šolo. Tako je moja skrb oziroma predvsem želja, da bi ostale še naprej tako vedoželjne, vesele in bi se v šoli vedno počutile lepo. Za nami je zelo prijetno poletje, ki smo ga v večini vse dni preživeli na morju in malo doma, vsi skupaj. Šolske potrebščine smo kupili že junija, le nekaj malenkosti še dodamo v zadnjem tednu. Tako imajo vse potrebno za odličen začetek, jaz pa sem tudi vesela, da lahko dopoldne več energije posvetim svojim projektom in poslu. Sama sem rada hodila v šolo, čeprav moram priznati, da mi je bilo izobraževanje v študijskem času bolj pisano na kožo, ker sem si sama razporedila čas in obveznosti ter jih seveda potem v določenem roku tudi opravila. Moja edina želja za hčerke je, da bi sledile sebi, bile srečne, svobodomiselne in razvijale svoje talente ter potenciale. Da bi verjele vase, kot mi verjamemo v njih, in bi si drznile slediti svojemu poslanstvu. Midva z možem pa jim bova po najboljših močeh stala ob strani in jih podpirala.«

Irena Yebuah Tiran, mezzosopranistka

Irena Yebuah Tiran z možem Borutom ter sinovoma Juretom in Luko na valeti. Foto: osebni arhiv

»Skupaj z Luko, ki bo letos gimnazijec, se veselim njegove nove šole in novih izzivov. Najhuje mi je, ker bosta morala oba sinova tako zgodaj vstajati. Jure je v prvem letniku zaradi slabih avtobusnih povezav vstajal ob petih zjutraj, kar je zame nepredstavljivo. Sicer je pri fantih, kar se šolskih potrebščin tiče, vse precej preprosto. Ena mapa in listi, svinčnik in radirka. (Nasmeh.) Pravzaprav me malo skrbi, kako si bo maturant razporedil učenje za maturo, sicer sem pa kar mirna, saj sem svoje šolanje že opravila, sinova morata pa pač svoje. Za osnovno šolo se ne spomnim čisto natančno, po mojem sem rada hodila. Za gimnazijo vem, da je bila bolj za zraven, ker sem imela tisoč in eno dejavnost. Šola je bila zame prostor, kjer sem se družila s prijatelji, dobro smo se imeli. Na vprašanje, kaj si želim za sinova, odgovarjam klišejsko: želim si, da bi počela tisto, kar bi ju osrečevalo. Pa kar koli že to bo. Iskreno, nimam nobenih pričakovanj. Spodbujala ju bom edino k študiju v tujini (vsaj kakšno leto), saj je bila to zame odlična izkušnja, ki mi je poleg izobrazbe in znanja jezika dala še uvid, v kako lepi deželi živim.«