Biljana Unkovska

Znam prepoznati lisico v človeku

Po turško sama sedi ob ogledalu, polnem drobnih lučk. Okrog nje sije rdeče, oranžno rdeče. Sanjavo golo dekle, ožarjeno z lastno svetlobo, na blazini igra flavto. Podoba, kot bi bila domišljena za 1001 noč. To je le ena izmed razkošnih žensk, ki jih oživlja akademska slikarka Biljana Unkovska. Magični realizem diha iz por vsega, česar se dotakne. Pravzaprav je ona, Makedonka, ki že 45 let živi v Sloveniji, prototip svojega stila. Resnični svet ali iluzija? Kaj pa če je to eno in isto? Gospa s sončno rumenimi lasmi in rdečo šminko barve srca, avtorica številnih razstav po vsem svetu, ki je naslikala tudi makedonske bankovce, je enostavno navdihujoča.

Zaupajte mi kakšen utrinek iz vašega otroštva iz Makedonije, ki vas še danes zaznamuje.

Do 18. leta sem živela v Skopju. Takrat se je še močno čutil vpliv orienta. Sredi mesta je bil hamam, tradicionalna turška kopel, kamor me je peljala babica. Ženske so se masirale, si dajale kano na lase, vroče vode je bilo na pretek. Potem sva šli na baklave, sprehajali sva se po turški tržnici, kjer si dobil, kar ti je žensko srce poželelo. In nato me je peljala v kino gledat filme, ki niso bili za otroke. Moja babica je bila svobodomiselna ženska. Pri 18 letih se je na hitro poročila, rodila dve hčerki in ugotovila, da ta moški, ki kadi, pije in igra karte, ni zanjo. Spakirala je kovčke in odšla nazaj domov. Potem je do konca življenja ostala samska, bila je samosvoja, a iskrena.



Najbrž vsi po malem mislimo, kako iskreni smo do sebe, a kdo ve, v koliko primerih je to res. Delikatne tematike se bova dotaknili.

Mislim, da smo v prvi vrsti najmanj iskreni sami s seboj. Prav nagnjeni smo k temu, da si lažemo, vsi. Kdo vse je kriv, da nisem uspešna. Zadnjič je kolegica vsa odločna pripovedovala: »Jaz bi bila lahko operna pevka, če bi šla na akademijo.« Mislim, če imaš talent in glas, pojdi na akademijo, moraš iti. Takšnih primerov je nešteto. Iskrenost do sebe se pri meni spreminja. Ko sem bila dekle, sem se pogledala v ogledalo v obdobju, ko si najbolj čuden; ko nisi ne otrok ne odrasel, imaš malo oprane oči, zobe malo tako. In sem si rekla: »Jaz sem točno za v Hollywood.« Pa sem bila takrat res čudna. No, čez tri dni sem se pogledala v isto ogledalo in se jokala, kako da sem grda. Pri teh letih nimaš jasnih pojmov o sebi, zato toliko bolj ob sebi potrebuješ ljudi, ki ti dajejo oporo, ki so življenjski, na primer: »Nisi najlepša, nisi najgrša, ampak mogoče se boš razcvetela.« (smeh) Če ta težka leta prebrodiš z nekim smehom, optimizmom, je vse lažje. Še zdaj se vidim v tisti naši kopalnici, kjer so bila samo kvadratasta ogledala, neka ničemur podobna polička, in to je bilo vse, kar si dobil. Mislim, da je veliko odvisno od vzgoje.

Iskrenost primerjam z lojalnostjo, torej da si nekomu zvest in da kadarkoli se srečaš, ve, da se lahko nasloni na tebe in ga boš vedno sprejel z odprtimi rokami. To se mi zdi veliko važnejše. 

Po navadi predvsem pri drugem hitro opaziš, kako se zavaja. Mislite, da so ljudje, ki so bolj kot drugi nagnjeni k samolaganju?

No, niso vsi enaki. Nekateri so bolj samokritični, drugi se vidijo v lepši luči. Ampak, ko sem razmišljala, sem našla okrog sebe ogromno takšnih, ki sami sebi lažejo. »Moj sin je tako pameten, najboljši v razredu!« Jaz sem to verjela, ko je bil naš otrok še majhen. Meni ga takrat nihče nikoli ni pohvalil. In potem sem po nekaj letih ugotovila, da nobena tovarišica ne bo rekla, da je nekdo najboljši, ker najbrž tega niti ne sme, pa tudi, je to sploh merljivo? Nedavno je k meni prišla vsa blažena gospa in mi pravila, kako lepo jo je ginekolog pregledal. Mislim, kako te lahko ginekolog lepo pregleda? Ah, dajte no. Kaj res sam sebi verjameš, ko govoriš kaj takega? Naslednja je govorila, da je bila odlična na ekonomiji in da jo je profesor na kolenih prosil, naj konča študij. Ob tem res uvidiš, kako neiskreni smo sami s seboj. Vem pa tudi, da je iskrenost zelo občutljivo področje. Mislim, da mora biti zelo selektivna, diplomatska, kajti hitro lahko narediš veliko škodo ali prizadeneš človeka, ko mu kar direktno poveš, kaj si misliš. Ne moreš na smrt bolnemu človeku reči, kako slabo izgleda.



Kaj pa bi mu bilo dobro reči? Kako dobro izgleda?

Bolje, da nič ne rečeš. Ali pa rečeš, »morda je zdaj slabše, ampak saj mora biti boljše«. Hočem reči, da so včasih tako imenovane bele laži dobrodošle, saj naredijo veliko več kot iskrenost za vsako ceno. Iskrenost primerjam z lojalnostjo, torej da si nekomu zvest in da kadarkoli se srečaš, ve, da se lahko nasloni na tebe in ga boš vedno sprejel z odprtimi rokami. To se mi zdi veliko važnejše. In da je iskrenost polna empatije. Naj bo iskrenost človeška.

Čeprav, neiskrenost lahko enako prizadene, če ne še bolj.

In ti zakomplicira življenje, ga pokvari. Lahko uniči kariero. Res, pokvarjene laži, spletke povzročajo samo negativno energijo, ki sproža negativne dogodke.

V ljubezni moraš biti iskren do sebe, saj je življenje tako dragoceno, da je škoda vsakega dneva. A tudi če je bolje nekoga zapustiti, je treba to narediti z občutkom. 

Prej ste omenili bele laži. Jih je dobro imeti v odnosu do sebe? Ne pomeni to, da živiš malo v zanikanju?

Saj malo moraš, drugače je preveč hudo. Jaz včasih, če sem doma in slikam, oblečem kimono in se počutim, kot da sem v zgodbi iz 1001 noči, tista ta glavna (smeh), Sulejmanova ljubica. Uživam v svojem svetu.

To najbrž bolj kot o tem, da ste neiskreni do sebe, priča o tem, da si pustite biti marsikaj, da ste umetniško svobodni. Ne vem, zakaj se mi je prikazala podoba vaše babice.

Ja, ja. Je pa malo povzdignjeno, nad realnost. Mimogrede, moja babica je zjutraj vstala in šla v kino, doživela pa je skoraj 100 let (smeh). V določenih situacijah resnično moraš biti odprt, ni pa enostavno. Ko te nekaj boli in nočeš iti k zdravniku in zanikaš, da ti je karkoli. Najtežje bi mi bilo, da bi se morala pretvarjati glede odnosov. Vsak stik ti je muka, vsako kosilo. V ljubezni moraš biti iskren do sebe, saj je življenje tako dragoceno, da je škoda vsakega dneva. A tudi če je bolje nekoga zapustiti, je treba to narediti z občutkom.



Če bi imeli namesto g. Rudija (op. p.: Rudolf Španzel, akademski slikar) koga drugega za moža, bi bili ista oseba?

Morda še boljša (smeh). Ne, ne verjamem, da bi bila boljša, saj je zelo pomembno, da se razumeš. Oba sva umetnika in se ne gnjaviva z nekimi navadnimi življenjskimi problemi. Živiva na drugem nivoju in mislim, da je velika sreča, da sva se našla. Vem, da obstajajo ženske, ki jih njihovi moški obožujejo, nič jim ni treba delati, pošiljajo jih na lepa potovanja. Mi smo šli pa vedno kar skupaj (nasmeh). V partnerstvu moraš imeti ob sebi človeka, ki ti je kompatibilen. Ne moreš biti njegova senca. Na začetku je še lahko dramatično, so vzponi in padci, ampak če je prava kombinacija, se partnerstvo z leti uravnovesi. No, saj midva se še danes spreva, ampak to so drobna nesoglasja, banalnosti.

Res me živcira, če kdo misli, da smo tako neinteligentni, da nam prodajajo tako poniževalne informacije. Zadnjič sem srečala gospoda, ki mi je povedal, da ima v Albaniji kup tovarn. Ko sem ga vprašala, zakaj tam, je mirno rekel, da zato, ker ni v Evropski uniji in lahko dela strupene stvari. Kruto, potem se dogajajo eksplozije ali uhajajo strupeni plini, to je tako grdo. 

Kako sprejemate kompromise? V umetnosti vam jih ni treba, kaj pa sicer? Se je treba odreči čemu na svoj račun, da bi lažje pripadal? Si malce zatisniti oči.

Če so razumni in imajo trdno podlago, jih seveda sprejemam. A v življenju nisem izgubila nič sebe zaradi kompromisov. Nikoli pa se nisem pretirano držala svojih principov. Nekaterih že. Spomnim se, da nisem nikomur pustila, da bi me silil z alkoholom. Ko sem prišla na akademijo, so me zato spraševali, ali sem ozdravljena, ker nisem nič pila. Jaz pa sploh nisem vedela, kaj to pomeni. Pri osemnajstih! Ob meni so pomislili na ozdravljeno alkoholičarko.

Kaj pravite na pogost primer: Vaša prijateljica ima moža. Vse mesto ve, da ima ljubico, le ona ne. Ji boste povedali ali ne?

Oh, to poznam. Bližnjemu prijatelju smo povedali, ker nismo mogli več zdržati. A smo imeli grenak priokus. Ločila sta se, a nikoli ni bil jezen na nas. Kdo ve, ali smo nehote vplivali na to, da je razpadla družina s tremi otroki. Mogoče bi ona to epizodo sama končala in bi naprej živeli skupaj. Ne vem, ali je dobro, kar smo naredili. Prizadelo nas je, in ko zdaj razmišljam, tega ne bi ponovila. Žal mi je, najbolj zaradi otrok.



Beseda je lahko konj in prevečkrat jih žal uporabljamo neprevidno. Prepoznate, če je kdo neiskren do vas?

Začutim. Velikokrat me je kdo hotel pretentati. Ko mi ljudje začnejo govoriti tako, jih vidim, kot da je lisica v njih. Mogoče v tistem trenutku ne znam razložiti, a jih zavrnem, instinktivno. V glavnem se izogibam neiskrenih ljudi in če res ni nujno, ne želim sodelovati z njimi. Največji lažnivci so za mene politiki, potem diplomati, sodniki in duhovniki različnih ver in sekt. Skratka, ljudje, ki bi morali biti na vrhu vzornosti. So pa vsi zaviti v embalažo, ki zakriva resnico. Res me živcira, če kdo misli, da smo tako neinteligentni, da nam prodajajo tako poniževalne informacije. Tudi do narave in zemlje bi morali imeti odnos. Ljudje, ki imajo tovarne, si lažejo, da to za zemljo ni pomembno. To so same laži. Zadnjič sem srečala gospoda, ki mi je povedal, da ima v Albaniji kup tovarn. Ko sem ga vprašala, zakaj tam, je mirno rekel, da zato, ker ni v Evropski uniji in lahko dela strupene stvari. Kruto, potem se dogajajo eksplozije ali uhajajo strupeni plini, to je tako grdo. Ljudje, ki vodijo, niso iskreni in sploh se ne zavedajo, da s tem delajo sami proti sebi.

Človeku ne smeš nikoli vzeti upanja s trdo realnostjo. Če bi bila zdravnica, ne bi nikoli rekla česa takega, res pa je, da nikoli ne bi mogla opravljati tega poklica. Kot tudi ne bi mogla delati v pasjem zavetišču, ker bi vsak dan domov pripeljala pet psov. 

Kateri ljudje pa so po vašem obdarjeni z največ iskrenosti, so to kmetje, preprosti ljudje v stiku z zemljo?

S kmeti imam bolj malo stikov, težko rečem. Morda so umetniki. Mislim, da so do pacientov zelo iskreni zdravniki, in to včasih brez milosti. Ne dolgo tega so prijatelju rekli, kako bo napredovala njegova bolezen in kaj se bo skozi čas dogajalo z njim, nato so mu napovedali še dve leti. Dejansko ga takrat ni še nič bolelo, imel je le nekaj nevšečnosti. A napoved je bila grozljiva. Izgubil je vse veselje, šel na Kras in storil samomor. Lahko bi še dve leti živel, lahko bi se zgodilo kaj nepredvidljivega in bi ozdravel. Človeku ne smeš nikoli vzeti upanja s trdo realnostjo. Če bi bila zdravnica, ne bi nikoli rekla česa takega, res pa je, da nikoli ne bi mogla opravljati tega poklica. Kot tudi ne bi mogla delati v pasjem zavetišču, ker bi vsak dan domov pripeljala pet psov.


Foto: Dorian Španzel


Obžalujete, da ste si kdaj kaj prikrili? Ste si zares želeli postati umetnica, slikarka? Vaša mama je bila učiteljica, oče direktor makedonskih železnic.

Pravzaprav nisem bila iskrena, ko sem šla v gimnazijo na matematično smer, ko pa v resnici sovražim matematiko. Številke mi nikoli niso ležale. Družba je šla pa sem šla še jaz. Namesto da bi vpisala družboslovno smer, kjer so jeziki, ki so mi veliko bolj pisani na kožo. Lagala sem si, da bom to opravila z levo roko. Potem sem vso gimnazijo komaj lezla iz letnika v letnik, pri matematiki in fiziki sem imela same cveke in dvojke. Takrat sem videla, kakšno traparijo sem naredila, in ko sem razmišljala, kaj bi študirala, sem se iskreno vprašala, kaj želim biti. Slikarka! Čeprav v šoli nisem imela nobenega risanja, sem prisluhnila tej želji. Šla sem na sprejemne izpite. In padla. Doma so bili vsi tiho, da me ne bi še bolj prizadeli, jaz pa sem ves teden jokala od razočaranja, zdelo se mi je, da se mi je zgodila krivica. Kako mene, takšen talent, niso prepoznali! Ko sem kasneje videla, kaj so drugi risali, sem opazila, da sem res zanič. Nisem imela pojma, nisem poznala pravil, narisala sem sliko, kot bi jo kakšna punčka v šestem razredu osnovne šole. Takrat sem si morala priznati, da niso krivi drugi. Potem sem eno leto na pedagoški akademiji risala po modelu, da sem napredovala in se pripravila na sprejemne. Veliko bolj sigurna sem bila vase, in tisto leto so me res sprejeli.

Ljudje si dovolimo izreči marsikaj, preveč, beseda je lahko konj. Zato je tako pomembno, da starši vzgojijo otroka v človeka, ker otroci znajo biti kruti. A če so vzgojeni, ni tako. 

Najti ravnotežje med »jaz in ti« je danes redka, a iskana vrlina.

Zgodaj se že začnejo priprave. Zadnjič je prišla v trgovino mamica s punčko, ki je zagledala drugo gospo in rekla na glas: »Ta gospa je kot čarovnica, grda.« Njena mama ni niti odreagirala, prav nič ni rekla. Meni je bilo nerodno. Mislim, da je zelo pomembno, da že otroku pripoveduješ, da so odnosi s prijatelji zelo pomembni, kaj lahko, česa ne in predvsem, da si vzameš čas, da mu razložiš. Da bo resnično dojel.

Saj, konec koncev, kaj pa je resnica. Zagotovo je gospa, ki je bila za punčko grdo, za nekoga zelo lepa.

Dejansko je to relativno. Spomnim se, ko sem slikala makedonske bankovce in je prišel šofer mojega očeta k meni, da njegova žena dela v banki in bi mi jo rad predstavil. On je bil visok, čisto normalen človek. Ko sem zagledala njegovo ženo, me je skoraj … no, sem bila res presenečena. Ženska polna bradavic in dlak, z res slabim okusom za oblačenje, kosmatimi nogami, čudnimi zobmi, jaz sem samo bolščala in upala, da mi vsega tega ne piše na obrazu. On pa je ves raznežen rekel: »To je moja ljubica, moja ženkica.« Videl jo je lepo in resnično jo je imel rad. Tak ponos je vel iz njega! Ja, kaj naj mu rečem, če je bil srečen z njo? Rekla sem mu, da ima res lepo ženo, da mu čestitam. V deveto nadstropje jo je šel iskat, da naju je spoznal. Ne morem mu reči, kje jo je našel in da sploh ne paše poleg njega. Tri otroke sta imela in vse življenje sta živela skupaj. Ljudje si dovolimo izreči marsikaj, preveč, beseda je lahko konj. Zato je tako pomembno, da starši vzgojijo otroka v človeka, ker otroci znajo biti kruti. A če so vzgojeni, ni tako. Spomnim se, ko sem v otroštvu videla invalida in so mi starši razložili, da je ta človek padel z motorja in ga je zelo bolelo. Nogo so mu morali odrezati, so mi rekli, ampak zdaj da je že veliko bolje. Tako sem spoznala, da ne hodi čudno kar tako in da brez noge tudi ni kar tako. Vzgoja, ki v otroku prebuja pozitivno iskrenost, je zlata vredna.

Or use your account on Blog

Error message here!

Hide Error message here!

Forgot your password?

Or register your new account on Blog

Error message here!

Error message here!

Hide Error message here!

Lost your password? Please enter your email address. You will receive a link to create a new password.

Error message here!

Back to log-in

Close
Več informacij ONAPLUS.SI Logo

Zakaj imamo v uredništvu One radi piškotke?

S potrditvijo piškotkov nam omogočate uporabo analitičnih orodij, s katerimi izvemo, kaj radi berete in česa ne. Želimo ustvarjati kakovostne vsebine, ki jih boste z veseljem prebirali, zato vas prosimo, da potrdite piškotke na spletnih mestih Dela d.o.o.

STRINJAM SE
newsletter
onaplus logo

Prijavite se na e-novice in bodite na tekočem!

Nadaljuj na prijavo >
newsletter
onaplus logo

Naročite se
na OnaPlus in izkoristite
25% popust!

NAROČI SE