Obstajajo tudi terapevti, ki zlorabljajo. Tiste ranljive ljudi, ki v njih vidijo zadnjo bilko rešitve. Seveda je to težko verjeti. A ker je ni zgodbe, ki ne bi imela podlage v vsakdanu človeka, so tudi te resnične. Obstajajo ljudje, šolani, da pomagajo, pa delajo včasih nepopravljivo škodo. Se jim je sploh mogoče upreti? Zbrati moč in se postaviti zase, ko si najbolj ranljiv? Je mogoče. Ni lahko, a mogoče je.

Barbarina zgodba

»Stara sem bila 39 let, mati dveh otrok. Imela sem dobrega moža, dobro sva se razumela, bili smo lepa družina, kot se reče. Vse nam je kar nekako šlo … Imeli smo se radi. V meni pa je že od nekdaj bil nemir, občutek sem imela, kot da nekaj ni čisto poceljeno iz preteklosti. Včasih sem se zalotila, da sem iz hladilnika pojedla vse, kar je šlo vame, kot bi hotela zapolniti praznino v sebi. Čutila sem, da bi bilo dobro poiskati strokovno pomoč; to je nekaj let zorelo v meni, pa se kar nisem mogla odločiti. Kasneje sem si dostikrat očitala, da sem si jo. Pred tem pa sem se spraševala, kaj mi bo to prineslo. Bom odkrila kaj, česar raje ne bi? Ampak nekaj me je gnalo, spremljala sem oglase, spletne strani terapevtk in terapevtov in potem mi je nekega dne prijateljica povedala, da pozna krasnega gospoda, ki je baje vrhunski strokovnjak. Ona sicer ni potrebovala njegove pomoči, slišala pa je, da ima veliko strank. Ko mi je povedala ceno njegove ure, me je skoraj zadela kap. Ampak ja, sem si rekla, če želiš spremembo, boš morala nekaj vložiti. Saj to si vedela že prej. Z možem sva se pogovorila in se odločila, da bo naš družinski proračun nekako zmogel,« začne pripovedovati gospa, naj ji bo ime Barbara, ki v luči dogodkov, ki so sledili, želi ostati neznana. Ni še prebolela. Ne ve, kdaj, če sploh kdaj, bo.



Jaz, zlorabljena

»In sem se odpravila k njemu. Topel, prijazen je bil. Začutila sem gotovost, da sem prišla prav. Da bom morda vendarle ugotovila, zakaj zavračam sebe, se uničujem s hrano, ne sprejemam svojega telesa, se težko sprostim v spolnosti,« besede hočejo ven, pa nikakor ne gre.

Kot punčka je bila zlorabljena. Mamin prijatelj je bil tisti. In ravno to priznanje ji je kasneje, ko je skušala povedati, kaj se ji je zgodilo v odnosu s terapevtom, najbolj škodilo. Seveda, seveda, je slišala od mnogih, spolna zloraba v otroštvu, stroga mati, pasiven oče, družinski »prijatelj«, ki jo je zlorabil in rekel, da ne sme nikomur povedati. Da, spolno zlorabljeni v otroštvu so še prav posebno »dovzetni« za takšne reči. Dovzetni za takšne reči ... Kot da je sama kriva. Terapevt te vodi v stanje otroka, kako vendar najti zmožnost presoje odraslega človeka? Sploh pa, ko začneš zaupati terapevtu, si olajšan z mislimi: Končno! Končno nekdo, ki se mu lahko prepustim, ki mi ne bo škodoval.

Ko sem se odprla o zlorabi, je bil tam; potrpežljivo je čakal, me spodbujal, mi odkrival še drugo plat, drug vidik – da nisem kriva, da sem bila otrok, da bo še vse dobro. Potem se me je na nekem srečanju prvič dotaknil. 

Partnerski pekel

»Spolne zlorabe se dogajajo, kjer v partnerskih odnosih močno škriplje in se ustvarijo 'ugodne' okoliščine za takšno dejanje. In potem je tukaj še prvo leto otrokovega življenja. Sta oče in mama, ko je dojenček prišel na svet, otroku dala občutek, da je svet varen? Sta ga slišala, ko je jokal? Sta znala prepoznati, kaj potrebuje?« se sprašuje Majda Mramor, ki se je specializirala iz klinične psihologije in se podiplomsko izobraževala iz psihoterapije. Vključila se je v prvo skupino izobraževanja iz gestalt izkustvene družinske terapije po W. Kemplerju, ki so jo vodili učitelji Kemplerjevega inštituta z Nizozemske.



Nehaj, nisem zato tukaj!

Ste bili otrok, ki se je v prvih treh letih življenja nenehno soočal z odsotnostjo staršev, čustveno sušo, celo zlorabo? Vse to lahko vodi do tega, da malčki zrastejo v odrasle, ki se nenehno bojijo, da bodo ostali sami. Oklepajo se vsake bilke, ki bi jim lahko dala občutek, da so vredni. Še več, velikokrat se počutijo povsem nesposobni, da bi končali razmerja, čeprav so škodljiva in izkoriščanja polna.

»Ko sem se odprla o zlorabi, je bil tam – potrpežljivo je čakal, me spodbujal, mi odkrival še drugo plat, drug vidik – da nisem kriva, da sem bila otrok, da bo še vse dobro …« začne spet govoriti Barbara. »Potem se me je na nekem srečanju prvič dotaknil, kot bi bilo mimogrede, me spet drugič pobožal po roki, mi povedal, da sem tako zelo pogumna. Ničesar nisem pripisovala tem dotikom. Res je, da sem nekje prebrala, da prav ta terapevtska veja prepoveduje kakršen koli telesni stik, ampak ti dotiki so bili tako neškodljivi, nič slabega nisem videla v njih. Pa ni ostalo samo pri tem. Z razlago, da lahko v varnem okolju preizkusim, kako je, če te moški poljubi na način, ki ni ogrožajoč, sem dovolila, da je to storil. Čeprav sem takrat kar otrpnila, sem v sebi slišala divji dialog; en glas mi je govoril, da je vse v redu, da sem varna, da se ne bo nič hudega zgodilo, da je to del procesa, drugi glas pa je vpil: Nehaj, nisem zato tukaj, imam moža, imam otroke, pusti me, kaj vendar delaš?!«

Saj vendar ve, kaj se mi je zgodilo! Mojo izkušnjo spoštuje in ve, da je ne sme zlorabiti. Gledala sem ga kot boga, jaz, ki sem nekaj posebnega. In on, on je izbral prav mene. 

On še vedno dela

Takoj ko z Majdo Mramor sedeva za mizo, da mi pove svoje strokovno mnenje, iz žepa potegne listič, na katerega si je na roko izpisala izsek iz etičnega kodeksa slovenskega društva za gestalt terapijo – sloges: »Pri sklepanju in izvajanju dogovora je član odgovoren, da ne pride do zlorabe moči nad klientom. Do zlorabe moči pride takrat, ko član zanemari koristi ali dobrobit klienta ter zadovoljuje svoje osebne potrebe (materialne, spolne, socialne, čustvene), četudi klient s tem soglaša ali to odobrava.«

Primeri, ko terapevti zlorabijo svoje kliente, ji niso tuji. Tudi sama je spoznala zgodbo: »Bila sem v stiski, ko sem srečala gospo, ki mi je pripovedovala iz svoje osebne zgodovine o res zelo tragičnih doživljajih. Zase je pri različnih terapevtih iskala ravnotežje v življenju. Kar me je na koncu še dodatno povsem človeško prizadelo, je bilo dejstvo, da je bila ne samo žrtev zlorab v otroštvu, temveč tudi žrtev terapevta. Zlorabil jo je tako, da mu je postala gospodinja, vse skupaj pa zavil v kopreno ideje terapevtskega procesa. Naredil jo je tudi odvisno od njegovih nasvetov in mnenj. Ko sem se z njo srečala, je minilo že nekdaj let od tega odnosa, iz katerega je odšla sama, seveda pa s kupom težav, ki so se kazale na različnih področjih, tudi v doživljanju lastnega telesa in ureditvi življenja. Takrat je bila že starejša, v meni pa je ostala dilema, kako ravnati, ko izveš. Gospa ni želela razkriti zlorabe, bila je le 'vesela', da je je konec. No, gospod, njen terapevt, še vedno dela.«



Kako posebna da sem?

Barbara je tisti dan odšla domov povsem zmedena. Ni vedela, kaj se je pravzaprav zgodilo. »Prišla sem tudi naslednjič. Čutila sem, da nekaj ni prav, ampak v meni je do takrat ustvaril tak občutek varnosti, zavetja, zaupanja, da sem si želela, da je vse tako prav, kot se dogaja, da je vse z namenom, da mi bo enkrat bolje, da se bom laže sprejela. Saj če zbudim zanimanje pri tako vrhunskem strokovnjaku, ki mi govori, kako posebna sem, potem sem verjetno res … Ko danes pogledam nazaj, se živo spomnim občutkov otrplosti, ko sva prvič spala skupaj. Nekaj ni v redu, ampak kaj? On kot velika avtoriteta bo že vedel, da je tako prav, on me ne bi izkoristil … Saj vendar ve, kaj se mi je zgodilo! On mojo izkušnjo spoštuje in ve, da je ne sme zlorabiti. Gledala sem ga kot boga, jaz, ki sem nekaj posebnega. In on, on je izbral prav mene.«

Z razlago, da lahko v varnem okolju preizkusim, kako je, če te moški poljubi na način, ki ni ogrožajoč, sem dovolila, da je to storil. 

In zakaj ga nisi takoj prijavila?

Takšne očitke je poslušala, ko je vendarle našla moč, da spregovori. »Ko oseba poišče pomoč pri terapevtu,« skuša razložiti Mramorjeva, »ta odnos ni horizontalen, temveč gre za odnos, ki od strokovnjaka zahteva avtoriteto in moč. Kot terapevti težimo k temu, da naši klienti sami dobijo moč za premagovanje svojih stisk, ne da so od nas vedno bolj odvisni. Lahko govorimo o soustvarjanju, še bolj pa o spoštovanju. Moji učitelji z Nizozemske so jasni: ti kot terapevt si tisti, ki naj bi se znal prilagoditi valovni dolžini klienta. Ti si tisti, ki je odgovoren za to, da bo proces stekel; nikar ne govori, da je ta ali oni pacient težek, nikar ne govori, da je nekaj nemogoče, ti nisi znal najti orodja in ti se nisi znal uglasiti na klientovo valovno dolžino, da bi ustvarila dober odnos.«



Odvzem licence

Dejstvo je, da bi morala psihoterapevta zloraba naklonjenih nagnjenj stranke stati licence. Če gre za člana katerega koli psihoterapevtskega združenja (npr. Združenja psihoterapevtov Slovenije ali Slovenske krovne zveze za psihoterapijo), je smiselna prijava organom združenja (strokovni svet, častno razsodišče). Če je po osnovni izobrazbi zdravnik in je član Zdravniške zbornice ali če je klinični psiholog in je član Zbornice kliničnih psihologov (ali pa samo Društva psihologov Slovenije), je možna tudi prijava na organe ene ali druge zbornice. Sliši se tako zelo preprosto. Pa ni.

»Izjemno nemočno sem se počutila, ko sem se ravnala po želji gospe, da njenega terapevta ne prijavim,« pove Majda Mramor. »Če bi bila možna samo anonimna prijava, bi se zanjo mogoče odločila, a prej ali slej bi od nje hoteli izjavo. V tistem trenutku sem ocenila, da je ne smem siliti v nekaj, česar sama noče, njej pa bi prineslo le spominjanje in bolečino. Dovolj je že doživela.«

Povedala sem prijateljem, staršem. Verjeli so mi, čeprav včasih niti sama sebi nisem. 

A kako vedeti?

Težko, zelo težko. A P. Susan Penfold, avtorica knjige Sexual abuse by health professionals, tudi njo je zlorabil terapevt, tako opiše znake: »Če terapevt začne govoriti o svojih osebnih problemih, temo seksa potegne iz konteksta, naroča stranko ob nenavadnih urah, če ustvarja odnos, v katerem sebe predstavlja kot ključni element zdravljenja, če se začne stranke dotikati, jo objemati, se z njo dogovarjati za srečanja zunaj ustaljenega kraja, če jo obdaruje, če se stranka počuti neprijetno, zmedeno v odnosu do terapevta, če terapevt še posebno podrobno sprašuje o posameznih podrobnostih o spolni zlorabi stranke ... Vse to, in še več, so znaki, da se nakazujejo težave.«



Vsem sem povedala

Škoda, ki jo terapevti naredijo, je velikokrat skorajda nepopravljiva. Stranke v takem odnosu namreč niso več stranke; do terapevta čutijo romantična čustva, počutijo se same s svojo skrivnostjo, poslušati morajo o težavah terapevta, vedno bolj postajajo od njega odvisne, počutijo se ujete, kot marioneta na nitki. Ko gledajo nazaj, mnoge čutijo neizmerno jezo, se počutijo neumne, ker so si to dovolile, a spet potrebujejo leta, da dojamejo, kar so nekoč morda že vedele: da niso nič krive. Ampak okrevanje je mogoče.

Ko danes pogledam nazaj, se živo spomnim občutkov otrplosti, ko sva prvič spala skupaj. Nekaj ni v redu, ampak kaj? On kot velika avtoriteta bo že vedel, da je tako prav, on me ne bi izkoristil … 

Mož jo je podprl

Sanja je bila zlorabljena pod hipnozo. Dogodki so v njej vzbudili depresijo, paranojo, nespečnost, napade panike, občutke izoliranosti in izjemno nizke samopodobe. Danes lahko zase reče, da se je pozdravila, a ni bilo preprosto: »Pomagalo mi je, da sem našla terapevta, ki mi je verjel, želel pomagati. Pomagala sem si tudi sama, in sicer tako, da sem kar največ časa preživela v naravi, si govorila pozitivne misli, začela početi reči, za katere sem vedela, da sem jih kot punčka imela zelo rada. Ostala sem v razmerju s svojim soprogom, ki je našel razumevanje, čeprav se je pred njim nagrmadilo težav, ki bi se jih marsikdo drug ognil in nikoli več pogledal nazaj. Povedala sem prijateljem, staršem. Verjeli so mi, čeprav včasih niti sama sebi nisem. Terapevta sem soočila z dejanjem. Res ne vem, od kod sem zbrala moč.«



Omalovaževanje žrtve

Naša družba je še vedno v razvoju; do žrtev se pogosto vedemo, kot da so si zlorabo »zaslužile«. Radi rečemo, da je »le dobila, kar je iskala«, »si zaslužila«, »provocirala«. Čeprav je kljub vsemu jasno, da je zlo, ki se nekomu zgodi, vse prej kot pričakovana posledica, morda celo kazen ali pravična sodba, ravnamo, kot da si je v resnici vsak za vse povsem sam kriv. Enkrat žrtev, vedno žrtev, radi rečemo. Mora biti tako? Se mora ranjen otrok, ki postane ranjen odrasel, boriti še proti tistim, ki so naučeni, da pomagajo? Če obstaja le en stavek, ki bi ga morali vedeti, je to: Spregovori!